Dacia jogger ni avto, ki bi hotel biti imeniten, tih ali pretirano uglajen. Njegova naloga je bolj osnovna: za še razmeroma sprejemljiv denar ponuditi veliko prostora, sedem sedežev, uporaben prtljažnik in porabo, ki lastnika ne spravi v (preveč) slabo voljo. V hibridni različici s polno opremo pa se zgodba nekoliko zaplete. Jogger je še vedno zelo uporaben avtomobil, vendar se pri višji ceni tudi precej jasneje pokažejo njegove slabosti.
Na zunaj ostaja prepoznaven križanec med karavanom, enoprostorcem in nekoliko dvignjenim družinskim avtom. To je tudi njegov največji trik. Ne deluje pretirano elegantno, a prostora ponuja več kot marsikateri precej dražji avtomobil. Sedenje je visoko, preglednost dobra, vstopanje preprosto, kabina pa dovolj zračna, da se potniki v njej ne počutijo stisnjene. Tretja vrsta sedežev ni samo okras v ceniku. Za otroke, krajše poti ali občasne prevoze je povsem uporabna. Ko je ne potrebujemo, ostane velik prtljažnik, ki brez posebnega napora sprejme družinsko prtljago, športno opremo ali vse tisto, kar se v avtu nabere na poti do morja.
Tudi notranjost je zasnovana praktično. Odlagalnih mest je dovolj, upravljanje je enostavno, zaslon in kamera pri polni opremi opravita svoje, samodejni menjalnik pa je pri takšnem avtomobilu dobrodošel. Jogger ne komplicira. Gumbi so tam, kjer jih pričakuješ, ergonomija je boljša od vtisa, ki ga naredijo materiali. Ti ostajajo trdi in poceni na otip, kar pri Dacii ni presenečenje. Bolj moti to, da tudi bogatejša oprema ne spremeni osnovnega značaja avtomobila. Polna oprema doda nekaj udobja, ne pa tudi občutka prefinjenosti.
Hibrid pomaga, glasnost ostane
Hibridni pogon je v mestu prepričljiv. Avto speljuje mirno, pri nižjih hitrostih pogosto deluje dovolj tiho, poraba pa je ena njegovih boljših lastnosti. V zastojih in pri počasni vožnji se jogger znajde dobro. Samodejni menjalnik odvzame nekaj dela, vožnja je bolj sproščena kot pri osnovnem bencinskem motorju, predvsem pa se zdi, da hibrid takšnemu družinskemu avtomobilu ustreza. Ni namenjen dirkanju, ampak vsakodnevnim opravkom, vožnji v službo, po otroke, na izlet in nazaj.
Težave se začnejo, ko od pogona zahtevaš več. Pri odločnejšem pospeševanju se motor hitro zavrti visoko, zvok v kabini pa naraste bolj, kot bi si želeli. Avto se sicer premakne, a hrupa je več kot učinka. V takšnih trenutkih jogger zveni manj kot sodoben hibrid in bolj kot agregat na štirih kolesih. Primerjava je nekoliko zlobna, a se ponuja sama. Predvsem na avtocesti, kjer se motorju pridružita še veter in kotalni hrup, postane jasno, da zvočna izolacija ni bila med prednostnimi nalogami.
Podvozje je bolj prepričljivo. Jogger dobro prenaša slabše ceste, luknje in ostre robove, kar je pri družinskem avtomobilu pomembneje od športne natančnosti. V ovinkih se nagne, volan je lahek, občutek ni najbolj neposreden, vendar avto ostaja predvidljiv. To ni avtomobil za užitek v vožnji, ampak za to, da vožnjo opravi brez večjih zapletov. V tem je pravzaprav najboljši.
Ko ga ne siliš v nekaj, kar ni, deluje smiselno. Težko mu očitaš, da se pretvarja. Ves čas je jasno, da gre za avto, narejen po meri uporabnosti, ne prestiža. Največja dilema je cena bogato opremljene hibridne različice. Pri cenejših izvedbah je joggerjeva logika zelo jasna: veliko uporabnosti za malo denarja. Pri polni opremi in hibridnem pogonu pa človek pričakuje več. Ne luksuza, ampak manj hrupa, boljše sedeže, več zvočne izolacije in nekoliko bolj uglajen občutek na daljših poteh. Tu jogger ne prepriča povsem. Še vedno je praktičen, a ni več tako poceni, da bi mu zlahka odpustili vse pomanjkljivosti.
Dacia jogger hybrid je zato avto, ki ga je treba pohvaliti in hkrati držati nekoliko na distanci. Prostorsko je zelo uporaben, pogonsko dovolj varčen, v vsakdanji uporabi pa preprost in nezahteven. Družini lahko reši veliko logističnih težav. A če od avtomobila pričakujete tišino, udobne dolge vožnje in občutek, da ste z bogato opremo dobili tudi boljši avtomobil, boste ostali hladni. Jogger je pošten delovni družinski stroj. Samo ne zelo tih. In prav zato je v hibridni različici najboljši tam, kjer se vozi počasi, umirjeno in brez velikih pričakovanj.
