Slabih sedemsto kilometrov vožnje vzhodno od Ljubljane, mimo več kilometrov slovenskih avtocestnih delovišč in še nekaj teh na madžarski strani stoji tovarna BMW v Debrecenu. Ta je tako nova, da je v aplikaciji Google Zemlja še vedno pol manjka. Stoji sredi žitnih in sončničnih njiv, manjkajoči del tovarne pa razkriva, da so se nedavno tudi na njenih tleh razprostirale enake njive. V obsegu kar 400 hektarjev.
Njiv na teh 400 hektarjih danes ni več. Namesto njih stoji tehnološko najnaprednejša tovarna v Evropi in sploh prva avtomobilska tovarna na svetu, ki obratuje povsem brez fosilnih goriv. Tam proizvajajo novo generacijo električnih avtomobilov BMW iX3 neue klasse. Začnejo z ogromnimi zvitki jekla, ki jih okoli 1000 robotov razreže in stisne v pravo obliko, nato pa sestavi in zvari v novo karoserijo. Karoserije nadalje potujejo v lakirnico, v drugi hali pa iz dobavljenih baterijskih celic sestavljajo baterijske sklope.
Človeške roke so v glavni vlogi, ko je treba v avto vgraditi kable, armaturo, sedeže in druge malenkosti, med katerimi so mnoge zaradi naključnega zgibanja in zvijanja danes še prevelik miselni zalogaj za robote. Ko odbije 60 minut, tekoči trak zapusti 30 novih avtomobilov. Trenutno delajo v dveh izmenah. Ko bo tovarna delovala s polnimi pljuči in v treh izmenah, bodo v Debrecenu na tovornjake in železniške vagone natovorili 720 avtomobilov iX3 na dan. To je vsekakor zanimivo, ni pa to tisto, po čemer tovarna v Debrecenu izstopa v primerjavi z drugimi avtomobilskimi tovarnami na svetu.
Lakirnica brez plina?
»Ko sem od svojega nadrejenega slišal, da želi, da se v tovarni ne uporablja plin, sem se moral usesti,« se načrtovanja obrata spominja šef tovarne v Debrecenu Hans-Peter Kemser. »Vprašal sem, ali so kdaj lakirali avto brez plina.«
Lakirnice v avtomobilski industriji slovijo kot energetsko najbolj potraten del proizvodnje. Običajno predstavljajo kar 70 odstotkov celotne porabe energije pri sestavljanju avtomobila. Zaradi enostavnosti se je v preteklosti praviloma uporabljal zemeljski plin. Odločitev za uporabo zgolj elektrike pa je pomenila veliko inoviranja. Na koncu so razvili sistem na štirih stebrih.
Ko se avtomobilske karoserije barvajo in sušijo, iz barve izhlapevajo topila. Te hlape je treba pred izpustom v ozračje sežgati pri temperaturi med 800 in 1000 stopinjami Celzija. V Debrecenu to dosežejo s pomočjo električnih grelnih palic, ki segrevajo keramične filtre. Ko onesnaženi zrak sreča žarečo keramiko, strupeni hlapi zgorijo. Ker keramika izjemno učinkovito zadržuje toploto, sistem porabi presenetljivo malo električne moči, ko enkrat doseže delovno temperaturo.
Po nanosu vsakega sloja barve mora iti avtomobil skozi dolge sušilne peči, kjer se barva strdi. Te so v Debrecenu opremljene z visoko zmogljivimi grelniki. Ta proces drastično poveča porabo elektrike v tovarni, ki pa jo deloma kompenzirajo z lastno 50-hektarsko sončno elektrarno.
Da bi bili bolj učinkoviti pri porabi energije, so zgradili še 1800 kubičnih metrov velik termalni hranilnik vode. Ta zbira vso odpadno toploto iz kompresorjev za stisnjen zrak, iz hladilnih sistemov in iz samih sušilnih peči in presežne sončne energije konec tedna. S to »odpadno« toploto nato ogrevajo vodo za prezračevalne sisteme lakirnice.
Nazadnje s suhim ločevanjem odvečne barve z apnenčevim prahom namesto vode dosežejo 90-odstotno kroženje zraka, kar drastično zmanjša potrebe po njegovem ogrevanju in hlajenju.
Izziv je bil velik, a jim je uspelo. Ker se je vmes zgodila še vojna v Ukrajini, ki je ceno plina poslala v nebo, je danes Kemser s tedanjo odločitvijo več kot zadovoljen.
Konec razpršene proizvodnje
Tovarna s svojimi sončnimi celicami pokrije okoli 25 odstotkov potreb po energiji, preostalih 75 odstotkov pa pridobi iz omrežja. V podjetju zagotavljajo, da gre za elektriko iz obnovljivih virov, kar v praksi najpogosteje pomeni uporabo certifikatov izvora ali dolgoročnih pogodb (PPA). Elektrika v omrežju se namreč fizično ne ločuje na »zeleno« in »fosilno«, temveč predstavlja mešanico virov, ki je odvisna od lokalne proizvodne mešanice. Na Madžarskem ta večinoma temelji na jedrski energiji in plinu, vse večji delež pa ima sončna energija.
Ko podjetja omenjajo uporabo obnovljive elektrike iz omrežja, gre praviloma za knjigovodsko izravnavo: količina porabljene energije je na letni ravni pokrita z enako količino energije iz obnovljivih virov, ki se v omrežje vnaša drugje. Elektrika se zato v realnem času še vedno lahko proizvaja tudi iz fosilnih virov, denimo ponoči, ko sonce ne sije. Se pa na tak način načeloma dolgoročno spodbuja razvoj obnovljivih elektrarn.
Trajnostno politiko so pri snovanju tovarne razširili tudi na okolico. Sicer računajo na to, da bi v prihodnje obseg tovarne povečali, da bi pokrivala večji delež omenjenih 400 hektarjev, do takrat pa okoli hal vzdržujejo biološko raznolike travnike, ustvarjajo gnezdišča za ptice, po travnikih pa se celo pasejo ovce.
Vse skupaj je zelo prikupno, je pa tovarna hkrati znanilec še enega trenda. Kemser in tudi drugi sogovorniki so med obiskom tovarne ves čas izpostavljali pomembnost tega, da so razdalje med linijami posameznih korakov proizvodnje kratke. Tudi to prispeva k manjši porabi energije za transport posameznih komponent. Zlasti če morajo sicer potovati z enega konca Evrope na drugega. Predvsem pa je postopek bolj učinkovit in manj izpostavljen logističnim zapletom. Tudi na ravni dobavnih verig. Ni namreč naključje, da tik ob tovarni BMW raste še ena tovarna. Ta pripada kitajskemu podjetju CATL, ki je eden od dobaviteljev baterijskih celic za avtomobile BMW.
To vnovič potrjuje, da se avtomobilska industrija poslavlja od koncepta razpršenosti korakov proizvodnje in da koncepti, kot je bila dislocirana Magnina lakirnica v Hočah, v novem zelenem in logistično zaostrenem svetu niso več tako privlačni.
