Ko danes govorimo o majhnih avtomobilih, se zdi njihova zasnova samoumevna: kratek nos, motor spredaj, pogon na prednji kolesi, velika zadnja vrata, zložljiva klop in kabina, ki iz skromnih mer iztisne presenetljivo veliko prostora. V začetku sedemdesetih let pa to še ni bila norma, temveč obljuba prihodnosti. Fiat 127 je bil eden tistih avtomobilov, ki so jo pripeljali na cesto.
Predstavili so ga leta 1971 kot naslednika fiata 850, a v resnici ni šlo le za menjavo modela. Bil je prelom. Fiat je z njim dokončno zapustil svet majhnih avtomobilov z motorjem zadaj in vstopil v dobo, v kateri je prostor postal pomembnejši od navade. Namesto da bi majhen avto pomenil tudi majhno uporabnost, je fiat 127 pokazal, da je mogoče iz dobrih treh metrov in pol dolžine narediti presenetljivo resen vsakdanji avtomobil.
Malo pločevine, veliko življenja
Fiat 127 je bil na prvi pogled minimalističen avtomobil. Ni nastopal s kromom, velikimi potezami ali oblikovalskim bahanjem. Linije so bile čiste, racionalne, lahko bi rekli, da šolske, vendar je bil prav v tem njegov čar. Bil je avto, pri katerem nič ni bilo odveč. Kratek prednji del, pokončna kabina, ravne površine in premišljeno odmerjen zadek so služili istemu cilju: iz malo pločevine narediti čim več življenja. Sprva je bil na voljo kot dvovratna limuzina, kmalu pa je dobil še izvedbo s tremi vrati, s katero je postal tisto, kar si danes najpogosteje predstavljamo pod imenom fiat 127. Ta vrata niso bila le oblikovni popravek, ampak sprememba značaja. Avto je nenadoma postal bolj praktičen, bolj družinski, bolj evropski. Vanj je bilo mogoče zložiti otroški voziček, prtljago za morje, vrečke iz trgovine ali vse tisto, kar se v vsakdanjem življenju pojavi brez napovedi.
Pod motornim pokrovom je najpogosteje brnel 903-kubični bencinski štirivaljnik. Na papirju številke niso bile nič posebnega, a pri avtomobilu, ki je tehtal približno sedemsto kilogramov, to niti ni bilo potrebno. Fiat 127 ni bil hiter v današnjem pomenu besede, bil pa je živahen. Znal je poskočiti iz križišča, se spretno preriniti skozi mesto in na podeželski cesti pokazati več volje, kot bi mu človek pripisal. Leta 1972 je postal evropski avto leta. To ni bila nagrada za bleščavost, temveč za koncept: majhen avtomobil ni nujno kompromis, lahko je pametna rešitev.
Sorodnik naših cest
Skozi leta se je 127 spreminjal. Prva serija je ostala najčistejša, skoraj učbeniška. Druga je prinesla več plastike, prenovljen obraz in bogatejšo ponudbo različic. Prišle so izvedbe special, sport, panorama in tudi bolj robustna rustica. Športni 127 s 70 oziroma pozneje 75 konjskimi močmi je bil nekaj posebnega: majhen, lahek in dovolj živčen, da je iz običajne mestne oblike naredil malega cestnega nabriteža. Ni bil športnik za plakate nad posteljo, bil pa je avto za tiste, ki so razumeli, da se užitek v vožnji ne meri samo v konjskih močeh.
Za naše kraje je zanimiv tudi zaradi povezave z yugom. Ta ni bil preprosta kopija fiata 127, zgodba je bolj zapletena, v njej je veliko Fiatove tehnične šole, zastavine proizvodnje in jugoslovanske avtomobilske logike. A sorodstvo idej je očitno. V obeh avtomobilih je ista obljuba: ljudem ponuditi majhen, dostopen in preprost avto, ki zmore več, kot bi mu po merah pripisali. Zato fiat 127 pri nas ni samo italijanska klasika, ampak tudi del širšega spomina na avtomobilsko modernizacijo vsakdanjega življenja.
V Italiji so ga izdelovali do leta 1983, ko ga je nasledil fiat uno, njegove različice pa so še naprej živele drugod. Skupaj je nastalo več milijonov primerkov, kar pove več kot vsaka nostalgična ocena. Fiat 127 ni bil avto za ozko skupino navdušencev, ampak množični odgovor na vprašanje, kako priti do avtomobila, ki ni predrag, ni prevelik in ne zahteva preveč odpovedovanja. Danes ga gledamo drugače. Vidimo tanke stebričke, majhna kolesa, skromno armaturno ploščo, pločevino, ki jo je čas pogosto že načel, in notranjost, v kateri ni ničesar, kar bi se trudilo biti pametnejše od voznika. A prav zato je privlačen. Njegova največja slabost je bila rja, zato so dobro ohranjeni primerki vse redkejši. Ko pa se pojavi lep fiat 127, še vedno deluje sveže, predvsem zato, ker je njegov osnovni koncept še vedno tako zelo viden. Majhen avto, veliko prostora, nizka masa, preprosta tehnika in dovolj značaja. Včasih je napredek pač v tem, da nekdo razume, kaj ljudje v resnici potrebuje(m)jo.
