Če se delavec nekje zaposli, seveda pričakuje, da bo za delo, ki ga opravlja za delodajalca, prejel ustrezno plačilo. Redna zaposlitev predstavlja eno najpomembnejših (materialnih) dobrin zaposlenega, saj mu omogoča eksistenco, načrtovanje družine, vnaprejšnje načrtovanje naložb, možnost najema kredita in še marsikaj.
Kljub temu se v delovni oziroma poslovni praksi ne tako redko pojavljajo različne oblike brezplačnega opravljanja dela, ki ga najpogosteje opravljajo mladi. Ti želijo pri določenem delodajalcu pridobiti izkušnje ali pa si štejejo v posebno čast, da lahko sploh delajo za konkretnega delodajalca.
Obstajajo tudi primeri, ko določeni posamezniki brezplačno delajo iz človekoljubnih in humanitarnih nagibov. Za svoje delo ne zahtevajo nobenega plačila, ampak se zadovoljijo s pokritjem stroškov, ki jih imajo v zvezi z delom. Med take denimo spadajo zaposleni v pro bono ambulantah ali pa tisti, ki so zaposleni v društvih, ki se ukvarjajo z različnimi oblikami pomoči tistim, ki pomoč potrebujejo (psihološka pomoč, prevozi pomoči potrebnim in podobno).
Je pa pomembno vprašanje, ali je brezplačno opravljanje dela pravno sploh dopustno.
Pravno-formalno gledano dolžnost, da bi delavec, ki je z delodajalcem sklenil pogodbo o zaposlitvi, kakšno delo opravil tudi gratis, sicer ne obstaja, saj je bistvo pogodbe o zaposlitvi v tem, da delavec delo za delodajalca opravlja za plačilo.
A vendarle obstajajo pravne podlage, ki v nekaterih posebnih primerih dopuščajo tudi brezplačno opravljanje dela. Ena takih izjem je denimo pomoč družinskih članov v podjetju. Pomoč družinskih članov v podjetju je omogočena prek instituta kratkotrajnega dela. Gre za brezplačno opravljanje dela v mikrodružbi ali zavodu z najmanj enim in največ desetimi zaposlenimi ali pri samozaposleni osebi z največ desetimi zaposlenimi.
Ker ta oblika dela ne šteje za delovno razmerje, lahko kratkotrajno delo zgoraj omenjeni opravljajo ne glede na to, ali so že v delovnem razmerju ali ne. Opravljajo ga lahko tudi upokojenci, osebe, ki imajo popoldanski s. p., in tudi tujci, če izpolnjujejo pogoje.
Druga, precej pogosta oblika brezplačnega dela za delodajalca je volontersko pripravništvo, ki predstavlja ključno orodje za pridobivanje dragocenih izkušenj in veščin. V praksi ga v veliki večini opravljajo mladi v svojih dvajsetih in zgodnjih tridesetih letih.
Volontersko pripravništvo je sicer definirano kot oblika pripravništva, ki se lahko opravlja brez formalne pogodbe o zaposlitvi. To je priložnost za posameznike, ki želijo pridobiti praktične izkušnje na svojem strokovnem področju, ne da bi bili formalno zaposleni. Pomembno pa je, da neobstoj pogodbe o zaposlitvi še ne pomeni, da lahko tak pripravnik ostane brez pravne zaščite.
Zakon namreč jasno določa, da se morajo pri volonterskem pripravništvu upoštevati določila o trajanju in načinu izvajanja pripravništva. Pripravniki so denimo zaščiteni pred prekomernim delovnim časom. Prav tako jim pripadajo odmori in počitki, kar zagotavlja, da delo ne ogroža njihovega zdravja in dobrega počutja.
Pripravnikom se povrnejo tudi stroški, ki nastanejo v zvezi z delom. To lahko vključuje potne stroške, stroške prehrane in druge stroške. Delodajalci so pripravnikom odgovorni tudi za zagotavljanje varnega delovnega okolja in morajo kriti morebitno škodo, ki bi pripravniku nastala med opravljanjem dela.
Pomembno je tudi, da mora biti pogodba o volonterskem pripravništvu sklenjena v pisni obliki. To zagotavlja, da so pravice in obveznosti jasno opredeljene in dogovorjene.
