Šiška. Sreda popoldne. Dvainpetdesetletnik, ki je imel prepoved približevanja družini svojega brata, se je odločil požvižgati na odredbo in je vkorakal na dvorišče ter v stavbo, kamor ne bi smel. Ne prvič, prepoved približevanja je v zadnjih osmih mesecih nenehno kršil, a tokrat se je kršitev končala s krvavim obračunom. Z ostrim predmetom je napadel bratovo partnerico in jo večkrat zabodel. Uspelo ji je pobegniti na ulico, kjer se je sesedla na pločnik.
»Dejstvo je, da do dogodka ne bi prišlo, če bi policija opravljala svoje delo in ne zgolj pisala zapisnikov, oškodovancem in žrtvam pa govorila, da se nič ne da,« je Tina Šnajder, odvetnica napadalčevega brata, po tragičnem dogodku zapisala v dopisu, ki ga je poslala vodstvu policije in nekaterim novinarjem. Opozorila je, da je družina policijo že večkrat obvestila, da storilec krši prepoved približevanja, nazadnje se je to zgodilo dan pred tragedijo. »Storilec se je mirno sprehajal ven in noter, se približeval tako mladoletnim otrokom kot moji stranki, policija pa ni storila nič,« je do policistov kritična odvetnica.
Očitke smo želeli preveriti pri policijski upravi Ljubljana, a so nam sporočili, da zaradi zgodnje faze preiskave, v kateri vse okoliščine še niso znane, na konkretna vprašanja in očitke ne morejo odgovoriti. »Ker nam je pomembna strokovnost, zakonitost in transparentnost postopkov ter varstvo pravic vpletenih, žrtve in družinskih članov, bomo tudi v tem primeru preverili vse okoliščine in navedbe, ki jih izpostavljate,« so pojasnili. Dodali so še, da je bil osumljenec s kazensko ovadbo priveden k preiskovalnemu sodniku, ki je zoper njega odredil pripor.
Pri prekrškarjih bi morale goreti rdeče luči
Policija in sodišča so leta 2024 skupno izrekli 1446 prepovedi približevanja, število iz leta v leto raste. Večinoma prepovedi približevanja dobivajo moški in večinoma prepoved vsaj za tisti čas, ko je izdan ukrep, žrtev rešuje pred nasiljem. Tjaša Hrovat iz Društva za nenasilno komunikacijo izpostavi številko, do katere so pred nekaj leti prišli pri Inštitutu za kriminologijo pri ljubljanski pravni fakulteti. »Izkazalo se je, da 80 odstotkov povzročiteljev nasilja prepoved upošteva in se v času ukrepa nasilje umiri, skrbi pa nas lahko preostalih 20 odstotkov. Kršenje prepovedi oziroma popolno ignoriranje policijskih in sodnih odločb je lahko resen znak, da se bo nasilje še stopnjevalo. V našem društvu zato nenehno opozarjamo, da morajo organi pregona in vse druge institucije vse te kršitve zelo resno jemati. Ob ponavljajočih se kršitvah globe in opozorila niso več dovolj, kazni bi bilo treba stopnjevati tudi do pripora in zapora,« izpostavi pogled društva, v katerem se srečujejo pretežno z ženskami, ki so v svojih družinah žrtve nasilja.
V Sloveniji lahko prepoved približevanja izrekata policija in sodstvo. Če policija oceni, da je povzročitelj storil kaznivo dejanje ali prekršek z znaki nasilja, lahko sprva kar na kraju dejanja izreče prepoved približevanja za 48 ur, preiskovalni sodnik ga lahko podaljša za do 15 dni in kasneje še za nekoliko dlje. Poleg tega je leta 2008 zakon o preprečevanju nasilja v družini žrtvam omogočil, da lahko same na sodišču zaprosijo, da nasilnežu prepove približevanje. Sodišče lahko ta ukrep izreče za eno leto in ga nato še podaljša. Sogovornica pojasni, da je ta zaščitni ukrep zelo dober, saj v večini primerov povzročitelj nasilja razume sporočilo in lahko žrtve največkrat po dolgem času spet dobijo nazaj vsaj nekaj občutka varnosti, njihova ogroženost pa se zmanjša.
Sporočila, sledenje, poskusi zrinjenja s ceste …
Težava ostaja omenjenih 20 odstotkov. »Sledijo jim prek družbenih omrežij, da preverjajo, kaj počnejo in kje so, za njimi poizvedujejo pri prijateljih, se 'naključno' znajdejo pred telovadnico, saj vedo, da ima žrtev tam ob torkih vadbo joge. Pošiljajo jim SMS-sporočila, prek drugih oseb jim poskušajo vročiti pisma, imeli smo celo primer, ko je storilcu pri poskusu vročitve pisma pomagala strokovna delavka na centru za socialno delo,« Tjaša Hrovat našteva primere, kako storilci kljub prepovedi približevanja (ki vključuje tudi posredne poskuse navezovanja stikov) poskušajo priti v stik z žrtvijo. Žrtve, s katerimi se v društvu srečujejo, jim pripovedujejo tudi o bolj grobih poskusih. Pošiljajo jim grožnje, poskušajo jih zriniti s ceste, kričijo pred njihovim blokom ali hišo, puščajo sledi okoli doma, da žrtev ve, da ni varna.
Kaj jim v tovrstnih primerih svetujejo? »Svetujemo jim, naj pokličejo policijo in jasno povedo, da ima storilec prepoved približevanja, ob posredovanju pa tudi vse o morebitni že vloženi prijavi ter minulem nasilju. Sicer z njimi načrtujemo tudi razne varnostne ukrepe. Svetujemo jim, da spremenijo svoje vsakdanje poti. Če je mogoče, naj zjutraj na poti v službo na avtobus vstopijo na drugi avtobusni postaji. Izogibajo naj se osamljenih ulic. Če morajo zvečer iz službe do parkirišča same, naj prosijo sodelavko ali sodelavca, da jih pospremi do avtomobila. Čim manj naj bo priložnosti, ko bi jih lahko storilec dobil na samem. Vsekakor pa bi bilo nujno, da se storilca ob ponavljajočih kršitvah strožje sankcionira in da država s svojimi mehanizmi prepreči, da bi imel dostop do žrtve. Nedopustno je, da si mora žrtev zaradi njega popolnoma preobrniti življenje. Zakonodaja namreč omogoča strožje ukrepanje, žrtev pa ima pravico do varnosti. Pomembno je tudi, da dobi sporočilo, da nasilje ni le njen osebni problem, temveč problem družbe, in da bomo vsi naredili vse, kar lahko, da se nasilje ustavi. Dobiti mora sporočilo, da nam je mar in da v svoji stiski ni sama,« poudari.
Žrtve dolgo zbirajo pogum
Sporočilo, da v stiski niso zame, je za žrtve posebno pomembno zato, ker so nekatere leta, če ne desetletja zbirale pogum, da prijavijo nasilje.
»Žrtve zaradi zelo različnih situacij in razlogov po navadi dolgo oklevajo s prijavo. Posebno če živijo v okoljih s tradicionalnimi vrednotami, pogosto poslušajo, da je ženska odgovorna, da obdrži družino skupaj in da je treba potrpeti, da zaradi enega udarca pa ja ne bo odšla. Partnerski odnos je tudi v normalnih okoliščinah težko prekiniti, še težje pa je, če je zraven nasilje. Žrtve se zavedajo, da bo nasilje ob tem lahko še eskaliralo, strah jih je maščevanja, na tehtnici imajo svojo varnost. Soočajo se z vprašanjem, kako leta skupnega življenja in lastnine spraviti v en kovček, kako se po odhodu izogniti tveganju revščine. Žrtve so najverjetneje dolgo časa živele v nasilju, ki ga kot takega niso niti prepoznale, zato dvomijo o sebi in svoji zaznavi, njihova samozavest je neredko povsem uničena, prav tako njihova socialna mreža,« našteva okoliščine, ki lahko doživljanje nasilja v odnosu potegnejo v leta.
Za to, kako se bodo na koncu odločile, je največkrat ključen odziv tistega, ki mu prvemu zaupajo stisko. Največkrat je to prijateljica ali sorodnica. »Če bo žrtev dobila jasen signal, da se ji to ne bi smelo dogajati, in iskreno podporo pri nadaljnjih korakih, bo lažje vse skupaj speljala in prijavila,« Tjaša Hrovat izpostavi ključen trenutek, ki lahko spremeni življenje na bolje.
