Tudi ciplji so prišli v muzej: piranski Pomorski muzej Sergeja Mašere je tradicionalnemu ribolovu na ševole, kot domačini rečejo cipljem, posvetil veliko razstavo v portoroškem razstavišču Monfort. Kako tudi ne bi, dolga stoletja je bil velik praznik, ribiški dogodek leta, ko so ribiči sredi zime na obalo privlekli polno mrežo. Ves teden je dišalo po pečenih ševolih. Še pred desetletji so jih ujeli tudi po 100 ton v eni noči. Za primerjavo: leta 2024 vse leto niti deset ton. Organiziran zimski izlov cipljev kot ostanek nekdanje tradicije je sicer še vedno »uzakonjen«, a mreže so občutno bolj prazne, ribiči pa raje kot ciplje v mrežah vidijo orade in brancine.
Zaliv z jatami cipljev so ribiči skrbno varovali
Ocenjujemo lahko, da ima organiziran lov na ciplje tisočletno tradicijo, se strinja Vinko Oblak, raziskovalec bogate pomorske dediščine naših krajev, ki je pomagal pri postavljanju razstave. »Najstarejši pisni viri, ki omenjajo piranski ribolovni rezervat in jih hranijo v piranskem arhivu, so iz leta 1173. To pomeni, da sta že takrat obstajala rezervat in upravljanje ribolovnega območja. Gotovo pa so tam ribarili tudi že prej,« pravi Oblak.
Portoroški ribolovni rezervat je bil od nekdaj znan po tem, da so se pozimi tam zbirale jate cipljev. »Zato so ga domači ribiči skrbno varovali, da jim krivolovci niso pokradli rib ali da čolni ne bi splašili jate. Stražarji zaliva so bili na položajih 24 ur na dan na kopnem in v morju. Hkrati pa spremljali, kje so jate. Tudi po enajst jih je bilo v ekipi. To priča, kako dragoceni so bili ciplji v rezervatu,« poudarja avtorica razstave, kustosinja Pomorskega muzeja Veronika Bjelica, ki vodi razstavišče Monfort. »Ciplji so pomenili ključni prihodek za ribiče. Do zimskega izlova so živeli 'na kredit', z izkupičkom od ulova cipljev so dolgove poplačali. Ali pa tudi ne, če so mreže ostale prazne,« dodaja Oblak.
V preteklosti je rezervat upravljala piranska občina, nobenih ministrstev ni bilo posredi. »Občina je vodila licitacije za oddajo zaliva v zakup za ribolov. Tisti, ki jim je uspelo na licitaciji, so morali plačevati najemnino, ne glede na to, ali so kaj ulovili ali ne. Pod Avstrijo so objavljali ribolovne razpise za rezervat na daljši rok, tudi za deset let, kar je spodbujalo trajnostni ribolov: ribiči so skrbeli, da je rib v zalivu ostalo še za naslednja leta. Danes so razpisi za organiziran ribolov cipljev enoletni, za vsako ribolovno sezono posebej,« opozarja Oblak.
Polno mrežo so na obalo vlekli več dni
Veliki lov ali pescata grande je bil res dogodek leta, pravi obred. V preteklosti so za lov na ciplje uporabljali kilometer dolgo in približno 20 metrov široko mrežo trato. Na starih fotografijah se vidi, kako se je še na kopnem vlekla po celotni piranski Punti, ko so se ribiči pripravljali na ribolov. Ko je napočil odločilni teden, so mrežo naprej razprostrli v zalivu vse do morskega dna, s čolnom na vsakem koncu, nato pa z njo obkolili jato cipljev in jo vlekli proti obali. »Na pomoč so priskočili še drugi ribiči, da so mrežo dvignili in preprečili, da bi ciplji poskakali iz mreže nazaj v morje. Ko je pobegnil eden, so sledili še drugi. To je bilo težaško delo, več dni je trajalo, da so polno mrežo spravili na kopno. Na obalo so prihiteli domačini od blizu in daleč, saj se je hitro razvedelo, da so ciplji v mreži,« pripovedovanja ribičev povzema Veronika Bjelica.
Danes ribiči uporabljajo drugačne, obkroževalne mreže, lov na ciplje – ševolov – pa je izgubil širši pomen za skupnost. Ministrstvo za kmetijstvo vsako leto razpiše organiziran izlov zimskih jat cipljev (Liza aurata) in drugih belih rib iz portoroškega ribolovnega rezervata, tako da se prijavljeni ribiči med 1. decembrom in 30. aprilom lahko odpravijo na lov na ciplje in druge bele ribe, denimo orade, ki so med kupci bolj cenjene kot ciplji. A marsikateri ribič vam bo povedal, da so zimski ciplji prav tako ali še bolj slastni. Ciplji se namreč pozimi ne prehranjujejo, tako da je njihovo meso čisto in čvrsto. Najboljši so pečeni na žaru ali v pečici s krompirjem.
Piranske mušole so jedli na jugu Italije
Vse o ševolovu, tradicionalnem organiziranem ribolovu cipljev, prikazuje razstava v Monfortu, ki bo za obiskovalce odprta vse poletje. In še več. »Ob lovu na ciplje predstavljamo vse vrste drugih ribiških mrež, s katerimi so lovili naši ribiči,« pove Veronika Bjelica. Obiskovalci bodo lahko pod prsti preskusili, kako težka je mreža trata. Na steno so obesili del zadnje trate, ki so jo naši ribiči dobili iz Japonske in še uporabljali, zdaj pa je postala muzejski eksponat. Na stropu razstavišča pa se kot tanka zavesa razteza melajda, več kot 200 metrov dolga lebdeča mreža za lov na sardele, znana po tem, da se vanjo zataknejo samo odrasle sardele, mladice pa spolzijo skozi. Ob steni so na ogled in otip še vse trojne mreže z različno velikimi očesi, take, da se riba vanje ne zatakne s škrgami.
Vinko Oblak pa v roke dvigne prav posebno mrežo za pobiranje školjk mušol (noetovih barčic, če smo natančni) z morskega dna. »To je globinska vlečna mreža, narejena po modelih, starih več kot sto let. V Istri tej mreži pravijo mušoler, Pirančani pa so ji rekli gusaro. Ta mreža je posebna, ker je povezana s tradicijo prehranjevanja v naših krajih. Z njo so pozimi, ko so najbolj okusne, lovili mušole. Več deset ribiških bark se je ukvarjalo s tem in po morju vleklo te mušolere. Pirančani so še med obema vojnama nabrali veliko teh školjk, tu jih je bilo v izobilju. Ulični prodajalci pa so jih pripravljali tudi na ulici, podobno kot prodajalci kostanja. Prodajalci mušol so bili značilni za obalna mesta. Prodajali so jih tudi v Trst in od tam so celo na jug Italije odpeljali kakšen vagon piranskih mušol,« pripoveduje Oblak. Danes so tovrstna ribolovna orodja pri nas prepovedana, ker uničujejo morsko dno. Na Hrvaškem, denimo, pa še »orjejo« po dnu.
V portoroškem Monfortu torej obiskovalce čaka zanimiva učna ura o ribolovu, ob razstavi se bodo vse poletje tam vrstili filmski večeri in drugi dogodki, povezani z ribištvom. Razstavo sta pripravili Nadja Terčon in Veronika Bjelica iz Pomorskega muzeja Sergeja Mašere v sodelovanju z domačinom Vinkom Oblakom.
