»Tudi če ZDA niso imele interesa razdeliti Evrope, da bi ji vladale, je Nato okrepil centrifugalne sile, zaradi katerih je evropsko politično unijo – in posledično kakršno koli učinkovito obrambno unijo – nemogoče oblikovati. Zato mora Evropa izstopiti iz Nata – ne zato, ker je Rusija prijateljska (ni), in ne zato, ker je Amerika zlobna (je zgolj imperialna). Evropa mora izstopiti iz Nata, ker bo zavezništvo, ki služi kot platforma za projiciranje moči ZDA na svetovnem odru, vedno koristilo dovolj članicam EU, da bo oviralo konsolidacijo in suverenost Evrope,« v svojem najnovejšem članku za Project Syndicate ugotavlja Janis Varufakis, ki se vedno znova upa odkrito lotevati tudi politično najbolj občutljivih tem.
Evropa v precepu
»Nekateri trdijo, da lahko grožnje, s katerimi se sooča Evropa zlasti po ruski invaziji na Ukrajino, ustvarijo zagon za politično unijo, ki ga kriza evra in nato pandemija nista mogli ustvariti. A eno je jasno: delujoča obrambna unija zahteva politično unijo, obstoj Nata pa ji nasprotuje,« ugotavlja nekdanji grški finančni minister, ki opaža, da se po vsej Evropi vse bolj krepi ideja o evropski obrambni uniji. »Dokler bo Nato še naprej prevladoval nad evropsko varnostjo, bo možnost vzpostavitve učinkovite obrambne unije ostala nedosegljiva. Da bi Evropa postala suverena v obrambnih zadevah (in na splošno), mora razpustiti Nato. Kaj takšnega je hkrati malo verjetno in nujno,« meni ugledni ekonomist, ki je znal buriti duhove in jeziti veljake že s svojim nasprotovanjem prestrogi varčevalni politiki EU po izbruhu finančne krize.
Kot razlog za svoje nasprotovanje Natu je Varufakis navedel besede generalnega sekretarja Nata Marka Rutteja, znanega po tem, da s svojimi izjavami in zahtevami bolj kot svetovne veljake, ki se jim rad prilizuje, običajno razburja širšo javnost. »Nedavno je izdal resnico, ki je vzbudila osuplost po Evropi. Zavezništvo je opisal ne kot evropski obrambni ščit, temveč kot platformo, s katero ZDA projicirajo moč na svetovnem odru, uporaba ključnih sredstev tukaj v Evropi pa da je ključna za uspeh ameriško-izraelske kampanje v Iranu. Rutte ima prav. Zveza Nato je baza za vojne, ki si jih Evropa ni izbrala, proti nasprotnikom, ki jih Evropa nima, v službi globalnih ambicij sile, ki je vse bolj navzkriž z evropskimi interesi in vrednotami. Evropski voditelji so vedno vedeli, da je severnoatlantsko zavezništvo zakonska zveza neenakopravnih, vendar so to sprejeli v zameno za obljubo varnosti. Zdaj, ko je ameriška zavezanost evropski varnosti pod vprašajem, Rutte z nadaljnjim slavljenjem zveze, ki Evropo ohranja privezano na ameriški imperij, deluje osamljeno,« ocenjuje Varufakis, ki ne vidi več smisla v podrejanju evropske obrambne strategije ameriškim prioritetam in Trumpovim muham.
»Za generacijo hladne vojne je bilo podrejanje evropske obrambe ameriškim prioritetam smiselno. Ameriške in zahodnoevropske elite so bile povezane z resničnim strahom pred Sovjetsko zvezo in s finančnim mehanizmom, ki je v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja Evropo spremenil v stroj za recikliranje ameriških presežkov. Tudi potem ko so ameriške presežke zamenjali ogromni primanjkljaji, je Evropa svoje presežne dolarje izvažala nazaj v ZDA: Američani so kupovali nemške avtomobile in francoske luksuzne torbice, Evropejci pa so te dolarje uporabljali za nakup ameriških dolgov, delnic in nepremičnin. Medtem je padel berlinski zid, Sovjetska zveza je postala muzejski eksponat in Jelcinova Rusija si ni želela ničesar bolj kot pridružitve Zahodu, vključno z Natom. ZDA se Rusije niso več bale. Bale so se le še pretesnega odnosa med Nemčijo in Rusijo, da ne bi bila ogrožena njihova hegemonija nad Evropo. Nemška industrija je delovala na ruski plin, toda nemški izvoz je deloval na ameriških primanjkljajih, kar je ZDA dalo vzvod, da so si zagotovile strinjanje Nemčije s preprečitvijo integracije Rusije v Evropo … Ko se je Nato širil proti vzhodu, so nove vladajoče elite – v baltskih državah, pa tudi na Poljskem in zdaj na Finskem – odkrile, da lahko znotraj EU dosežejo veliko večjo moč, kot jim pripada, tako da postanejo ameriški najbolj goreči zagovorniki širitve. Nenadoma je Evropa ločnici med severom in jugom (ki ločuje presežno Nemčijo in Nizozemsko od k primanjkljajem nagnjenih Grčije, Italije in Španije) dodala nov razkorak med vzhodnimi zagovorniki širitve in zahodnimi zmerneži, ki so EU vlekli v svojo smer,« opisuje vzroke, ki so privedli do vse večje razklanosti EU in onemogočajo tudi nastanek evropske obrambne unije.
Vojni dobičkarji
Nič manj provokativen in brez dlake na jeziku ni niti v nedavnem članku za britansko spletno stran UnHerd, kjer razlaga, zakaj plutokrati obožujejo Trumpove vojne. »Ko so bombe začele deževati na Iran, sem napovedal Trumpov Waterloo … V svojem drugem mandatu, pred Iranom, se Trump ni nikoli soočil z resnim porazom; po Iranu ne bo več okusil zmage. Čeprav vztrajam pri tej svoji napovedi, moram dodati novo opažanje: iranska vojna je Trumpovemu plutokratskemu krogu prinesla spektakularno bogatenje. Medtem ko delavci, ki so ga vrnili v Belo hišo, propadajo na bencinskih črpalkah in v supermarketih, se iranska vojna kaže kot blagoslov za Trumpov razred donatorjev. Tudi ko kapitan tone z ladjo, so potniki prvega razreda že na svojih razkošnih rešilnih splavih in odnašajo sveže nakopičene dividende iranske vojne,« je zapisal eden najbolj pronicljivih ekonomistov in mislecev sodobnega časa še preden so ta teden po podpisu mirovnega sporazuma vrednosti delnic spet poskočile.
»Ko je Rusija leta 2022 napadla Ukrajino, so največja podjetja na svetu v desetih tednih izgubila osupljivih 2,4 bilijona dolarjev vrednosti. Negotovost in strah pred razbitjem svetovnega reda sta z vrtoglavo hitrostjo izbrisala bogastvo: delničarji so spoznali, da je vojna v Evropi slaba za njihov dobiček. Zdaj pa to primerjajte z desetimi tedni po prvih bombah, ki so padle na Iran. V istem časovnem obdobju so podjetja, vredna najmanj 10 milijard dolarjev, pridobila 5,6 bilijona dolarjev kapitalizacije: pet tisoč šeststo milijard dolarjev je nastalo iz vojne, ki jo skoraj vsi vidijo kot utelešenje norosti! Hitrost tega okrevanja je prav tako impresivna. Po poku internetnega mehurčka leta 2001 si je newyorška borza opomogla v 1016 dneh. Po bančnem zlomu leta 2008 je potrebovala 1365 dni. Po covidnem šoku 217 dni. Po ruski invaziji na Ukrajino 338 dni. Vse izgube delnic, ki jih je povzročil Trumpov 'dan osvoboditve' s carinami, so bile odpravljene v 57 dneh. Toda iranska vojna? Pičlih 12 dni. To je vse, kar je bilo potrebno: 12 dni, da se je Wall Street znebil velike vojne v Perzijskem zalivu, ki je svetovnim trgom odrekla petino nafte, še večji del zemeljskega plina in skoraj 90 odstotkov helija, potrebnega za proizvodnjo mikročipov,« ugotavlja zgrožen, kako zelo so medtem zrasle vrednosti tehnoloških velikanov, kot Nvidia, Alphabet, Amazon, Microsoft ali Oracle. »Te številke predstavljajo neposreden prenos družbenega bogastva – tvoje, moje in prihodnosti vsake delavske družine – v knjige premoženja majhne elite, ki ji je uspelo sistematično izkoristiti smrt in planetarno nestabilnost,« poudarja Varufakis in opozarja, da je iranska vojna najhuje prizadela sektorje, ki dajejo delo ameriškim delavcem in pristašem Trumpovega gibanja Maga, močno prizadeta pa je tudi Evropa.
»Ta mehanizem prenosa bogastva deluje tako dobro le zato, ker je zahodni svet izgubil sposobnost upora. In nikjer to ni bolj očitno kot v Evropi, ki zaradi iranske vojne najbolj trpi in najmanj razume. Njeni voditelji se v omami spotikajo naokoli in govorijo floskule o evropski suverenosti, ne da bi karkoli storili zanjo. Evropska industrija, ki se že tako sooča s preusmeritvijo odvisnosti od poceni ruskega plina na predrag utekočinjeni zemeljski plin, je izčrpana. Izvaža industrijsko blago, ki zahteva stabilne dobavne verige in predvidljive cene surovin. Evropski potrošniki, katerih kupno moč je zmanjšalo 15 let varčevanja in nato inflacijski šok leta 2022, se soočajo z obnovljenim pritiskom zaradi dviga cen uvoza,« pojasnjuje avtor več svetovnih knjižnih uspešnic. »Trumpovi plutokrati vojne ne vidijo kot tragedijo, temveč kot katalizator za ponovno določanje cen. Menijo, da bodo Trumpovi volilci – prav tisti ljudje, ki izgubljajo službe, plačujejo višje cene za bencin in hrano in ki opazujejo, kako se njihove pokojnine krčijo – še vedno volili človeka, ki obljublja, da bo kaznoval elite,« opaža Varufakis, ki verjame, da bodo tudi ti volilci sčasoma spoznali, da se jim zaradi iranske vojne poslabšuje življenje, in bodo Trumpu vendarle odrekli podporo.
