Presenetljiva zmaga košarkarskega moštva New York Knicks in njihovega daleč najboljšega košarkarja Jalena Brunsona v finalu lige NBA v marsičem spominja na pravljice, v katerih palček ali vsaj navidez šibkejši tekmec proti vsem pričakovanjem premaga velikana. Moštvo San Antonia, ki je pred tem izločilo branilce naslova in tudi letošnje glavne favorite iz Oklahome, je veljalo za velikega favorita ne le zaradi petih naslovov prvaka v zadnjih 27 letih (New York je letos svojega tretjega osvojil po 53-letni suši), ampak predvsem zaradi svojega resničnega velikana Victorja Wembanyame, ki se je s svojimi 224 centimetri in neverjetno gibčnostjo zdel res neustavljiv.
Podvomil zaradi Luke
Tudi v finalu ni bilo mogoče povsem ustaviti francoskega centra, a ga je vendarle zasenčil precej manjši (s svojimi 188 centimetri zunaj košarkarskih igrišč sicer spodobno visoki) branilec, ki je bil dolgo v senci našega zvezdnika Luke Dončića, s katerim sta pred osmimi leti skupaj začela kariero v NBA. V Dallas sta prišla hkrati, a s precej različnimi izhodišči.
Luka je bil leta 2018 kot najboljši igralec evrolige izbran kot tretji v prvem krogu nabora, dve leti starejši Brunson, ki se sicer lahko pohvali tudi z dvema naslovoma ameriškega študentskega prvaka in naslovom srednješolskega prvaka, pa šele kot 33. oziroma tretji v drugem krogu takratnega nabora. Čeprav sta se dobro ujela in postala prijatelja, se je razlika med njima takoj videla tudi na igrišču. Luka je bil zaradi izvrstnih predstav gladko izbran za novinca leta, Jalen pa je kot rezervist, ki je v krstni sezoni dosegel povprečno 9,3 točke na tekmo, brž spoznal, da se z Luko težko primerja.
»Tisto prvo leto, ko sem gledal Luko, s kakšno lahkoto počne svoje reči na igrišču, sem se počutil kot kakšen prevarant. Prvič sem začel dvomiti vase in se spraševati, kako trdo sem pripravljen delati, da pridem v položaj, v katerem želim biti,« je pred začetkom letošnjega finala odkrito priznal Brunson. Luka o svojem nekdanjem soigralcu, s katerim sta ostala prijatelja in drug o drugem vselej lepo govorita, očitno nikoli ni imel dvomov. »Vedel sem, da bo dober, že zaradi njegove izredne prizadevnosti na treningih in tekmah, posebej pa sem bil impresioniran, ko je nekaj let kasneje v končnici na tekmi proti Utahu, ki sem jo zaradi poškodbe spremljal s klopi, dosegel 45 točk in nas popeljal do pomembne zmage. Čudovito je bilo igrati z njim,« je pred dvema letoma povedal Luka, ki je bil razočaran, ker vodstvo Dallasa na čelu z Markom Cubanom in Nicom Harrisonom v eni od svojih prvih zgrešenih potez ni znalo s primerno ponudbo zadržati Brunsona. Ta se je potem leta 2022, ko je v svoji zadnji sezoni v Dallasu v povprečju dosegal že po 16,3 točke na tekmo, toliko lažje odzval vabilu iz New Yorka, kjer je v trenerskem štabu delal njegov oče.
Rick Brunson je imel velik vpliv na oblikovanje sinovega čvrstega karakterja že v rani mladosti, ko je tudi sam bil poklicni košarkar, a precej manj uspešen. V karieri je skupaj zaslužil nekaj manj kot pet milijonov dolarjev, a je moral velikokrat menjati klube in v iskanju službe nekaj časa igrati tudi v daljni Avstraliji. »Zdaj ne čutim več nobenega pritiska. Večji pritisk sem čutil v mladosti, ko je oče brez dolgoročne pogodbe zamenjal osem ali devet klubov. Nikoli ni vedel, kdaj ga bodo odpustili in se bo moral seliti, mi pa smo morali živeti daleč stran od njega. To je bil pravi pritisk,« je po osvojitvi prstana Jalen odgovoril ob čudenju novinarjev, da se mu v najbolj napetih trenutkih ne zatrese roka. »Srečen sem lahko, da sem v takem položaju, hkrati pa vem, da sem trdo delal, zato zaupam vase, ko se pojavi takšna priložnost. Če zmagamo, zmagamo. Če ne, pa se iz tega nekaj naučim in grem naprej. Zato se nikoli ne bojim neuspeha,« je še razložil košarkar, ki je v končnici v povprečju dosegel 28,4 točke na tekmo, na zadnji tekmi pa kar 45 točk. To je uspelo le še Michaelu Jordanu leta 1998, še več (po 50) pa sta jih na zadnji tekmi finala dosegla Janis Adetokunbo leta 2021 in Bob Petit pred 68 leti.
Novi kralj New Yorka
Brunson je leta 2022 z New Yorkom sklenil štiriletno pogodbo za 104 milijone dolarjev, a so mnogi takrat menili, da je to preveč zanj. Leto kasneje je nekdanja košarkarica in komentatorka Becky Hammon izjavila, da New York nima pravih možnosti v končnici, ker je njihov glavni igralec enostavno prenizek. A od svojega prihoda v New York Brunson v povprečju dosega čez 26 točk na tekmo, njegovo moštvo, ki se je pred tem v 21 letih enkrat samkrat prebilo v drugi krog končnice, pa z njim vsakič pride vsaj v polfinale konference.
V letošnjem finalu in končnici je skupaj s soigralci pokazal res neustrašne predstave. Do finala so po zaostanku z 2:1 v prvem krogu nanizali kar 13 zmag, v finalu pa so v svoj prid preobrnili tudi štiri tekme, v katerih so že krepko zaostajali (v eni celo za 29 točk na začetku tretje četrtine). »Domnevno prenizki košarkar je zdaj višji od najvišjega nebotičnika in legenda New Yorka, kjer mu nikoli več ne bo treba plačati za obrok … Največji mali mož je New York znova postavil na vrh košarkarskega sveta, za kar mu bodo nekoč morda postavili spomenik,« so te dni vzneseno zapisali v The Athleticu.
Povsem drugačno je bilo vzdušje pri poražencih, ki so vodili skoraj 80 odstotkov od 240 minut petih finalnih tekem, a vodstvo redno zapravljali zaradi neumnih napak svojega edinega veterana De'Aarona Foxa (ta je svojčas nasprotoval prihodu Dončića v Sacramento, ki je zato raje izbral nekoristnega centra Marvina Bagleyja), njegovih mladih soigralcev in prav tako neizkušenega trenerja Mitcha Johnsona. »Nismo še pripravljeni za naslov prvaka. Veliko stvari smo naredili zelo dobro, a dela nismo znali dokončati,« je ugotavljal 39-letni trener, ki je nasledil legendarnega Gregga Popovicha. »To je največja lekcija v mojem življenju. Najbolj me jezi, ker bo treba čakati naslednjih sto tekem, če se bomo hoteli znova prebiti finale. Vseh pet tekem je potekalo po istem scenariju. Naredili smo le nekaj napak, ki pa so bile takoj kaznovane. Zelo me boli ta poraz, ki pa me bo le še podžgal,« je dodal potrti Wembanyama.
Novo sezono bo zaradi Brunsonove osvojitve naslova prvaka, potem ko je uspelo osvojiti šampionski prstan že kar nekaj njegovim manj obetavnim vrstnikom iz nabora leta 2018 (poleg Brunsona in njegovega sedanjega soigralca Mikala Bridgesa, ki je bil takrat izbran kot deseti, je to lani uspelo tudi Shaiju Gilgeousu Alexandru, 11. z nabora, dve leti prej pa tudi 14. Michaelu Porterju Jr.), verjetno še bolj motiviran čakal tudi naš najboljši košarkar, ki že velja za enega najboljših košarkarjev vseh časov brez prstana ali naslova MVP. Podobnega slovesa najboljšega tenisača brez osvojenega grand slama se je pri 29 letih nedavno končno uspelo znebiti tenisaču Alexandru Zverevu, prav toliko let pa šteje tudi Brunson. Morda pa Lakersom do te starosti le uspe zgraditi dovolj močno ekipo še okrog zdaj 27-letnega Ljubljančana.
