Sara Isaković je prva in edina Slovenka, ki je osvojila olimpijsko medaljo v plavanju. To ji je pri 20 letih uspelo 13. avgusta 2008 na olimpijskih igrah v Pekingu na 200 metrov prosto, kjer je z državnim rekordom 1:54,97 za 15 stotink zaostala za Italijanko Federico Pellegrini, ki je dosegla nov svetovni rekord, za osem stotink pa je za seboj pustila bronasto Kitajko Džijing Pang.
Pomen sanj in ciljev
Slovenske mejnike v plavanju je postavljala že prej. V začetku istega leta je osvojila zlato medaljo na evropskem prvenstvu v Eindhovnu in postala prva naša plavalka s takim naslovom v 50-metrskem bazenu 27 let po tistem, ko je to med plavalci uspelo Borutu Petriču. Že leta 2005 je v Montrealu postala tudi prva slovenska plavalka, ki se je uvrstila v finale svetovnega prvenstva in osvojila peto mesto, leta 2004 pa je zablestela na mladinskem evropskem prvenstvu, kjer je osvojila naslova na 100 in 200 metrov. S tem si je že pri 16 letih prislužila mesto v slovenski reprezentanci na olimpijskih igrah v Atenah.
»Pri 12 letih sem si za cilj zastavila nastop na olimpijskih igrah in to dosegla že štiri leta pozneje. A tedaj sem bila vzhičena že zaradi tega, da sem sploh prišla tja. Če hočeš doseči kaj več, si moraš postaviti višji cilj in glavo pripraviti na ves stres, ki sledi. V Atenah bi lahko s svojim najboljšim rezultatom dosegla peto mesto, a sem plavala sekundo slabše od osebnega rekorda. Fokus je bil povsem drugje, kot bi moral biti. V garderobi so z mano sedele vse moje vzornice, v olimpijski vasi pa sem gledala samo, kje je Rafael Nadal, da bi se fotografirala z njim,« se je pozneje spominjala Sara, ki je vselej poudarjala pomen psihične priprave.
Za naslednje olimpijske igre se je pripravila bolj temeljito, tudi z vizualizacijami in jasnim ciljem. »Že kot majhna deklica sem se zavedala, kako pomembna je vizija in kako pomembne so sanje. Razumela sem, da če hočem doseči vrhunski rezultat, si moram tega najprej globoko in iskreno želeti in si to tudi predstavljati. Vizualizacija mi je bila povsem običajen del procesa priprave na moj nastop. Že pri 12 letih, ko sem spremljala olimpijske igre v Sydneyju, sem si predstavljala, kako hodim po olimpijskem stadionu in maham s slovensko zastavo. Za Peking sem si vizualizirala, da imam okrog vratu olimpijsko medaljo, to sem si tudi narisala, si na steno napisala svetovni rekord 1,55,00 in vadila, kako me angleški komentator najavi kot dobitnico olimpijske medalje iz Slovenije. Žal si nisem natančneje vizualizirala leska medalje, morda bi bila potem zlata namesto srebrne,« je le napol v šali povedala plavalka, ki je bila leta 2008 izbrana za slovensko športnico leta.
Vodna postelja za nagrado
Sara, ki se je rodila 9. junija 1988 v Kranju pilotu Nenadu in mami Rebeki (Porenta, nekdanji plavalki in slovenski prvakinji, kasneje pa stevardesi), je začela plavati že pri dveh letih in pol v Maleziji. Med številnimi selitvami družine je več let trenirala tudi v šejkovem bazenu v Dubaju. »To je bil bazen za šejkove prijatelje, dopoldne pa tudi za njegove hčerke, da jih ne bi kdo videl. Brez tega bazena bi bilo verjetno konec moje plavalne kariere, čeprav je bilo težko intenzivno trenirati v vodi, ki je bila kljub hlajenju toplejša od 30 stopinj. Prav zaradi boljših razmer za trening smo se nato odločili za vrnitev v Slovenijo,« nam je povedala v pogovoru za Nedeljski dnevnik po osvojitvi evropske zlate medalje, za katero je kot nagrado dobila paleto blejskih kremnih rezin in posteljo, kajpak vodno, tako da je lahko v vodi oziroma na njej tudi spala.
Po selitvi na Bled je na treninge v Radovljico vsak dan hodila že ob petih zjutraj in potem še popoldne, vmes pa na bežigrajsko gimnazijo, ki jo je končala z odliko. Zaradi velike želje po šolanju in znanju je po osvojitvi olimpijske medalje izkoristila priložnost za šolanje na kalifornijskem Berkleyju, kjer je plavala za slovito univerzo in na njej tudi diplomirala iz športne psihologije. Leta 2012 je po krajših pripravah doma poskusila še na olimpijskih igrah v Londonu, a se ni uvrstila v finale, leta 2014 pa je pri 26 letih oznanila konec svoje plavalne kariere, čeprav jo je sprva še mikal nastop v Riu.
Zdaj 38-letna Sara z možem in sinom živi v Radovljici in na svojih motivacijskih predavanjih po vsej Sloveniji kot psihologinja svetuje ljudem, »kako naj življenje zapeljejo v želeno smer, da bodo dosegli svoj cilj«. »Navajena sem bila velikih mest, San Francisca, Dubaja, nisem poznala te intimnosti in majhnosti. Sprva sem pogrešala mestni vrvež, a zdaj ne bi hotela biti nikjer drugje. Imam privilegij, da si urnik kreiram sama. Z majhnim otrokom končam ob treh in to je pravo bogastvo. Gore, Šobec, Bled … Tukaj sem si ustvarila dom in sploh ne grem rada ven, tako zelo mi ustreza to gnezdece,« je letos zadovoljno povedala v pogovoru za naš časnik.
