Ker smo stopili v nekajtedensko obdobje nogometne norije, ki jo s seboj vselej prinese svetovno prvenstvo, začnimo »po nogometno«. Recimo takole: predstavljajte si prostor, ki bi ga dobili, če bi 170 nogometnih igrišč zložili eno poleg drugega. Nato jih pokrijte s streho, na pokrito površino položite 15 peronov, 29 tirov in 100 tekočih stopnic, vse skupaj pa postavite v gorat predel Kitajske. Ne, ne gre za urbanistično domišljijo ali računalniško igro, ampak realnost, ki jo predstavlja železniška postaja z angleškim imenom Chongqing East Railway Station. Od njenega odprtja bo vsak čas minilo eno leto, a to ni razlog, zaradi katerega jo omenjamo. Neuradno gre namreč za največjo železniško postajo po površini; neuradno zaradi tega, ker uradnega podatka pač ni zaslediti, a jo kot takšno štejejo domala vsi svetovni mediji, pri čemer je zanimivo, da so bolj zadržani ravno na Kitajskem, kjer jo dosledno označujejo kot »največje postajališče za hitre vlake v zahodni Kitajski«.
Vsega 38 mesecev
Če velikost omenjenih standardnih nogometnih igrišč pretvorimo v osnovno enoto za merjenje površine, kvadratne metre, pridemo do podatka, da futurističen objekt v okrožju Nan'an obsega neverjetnih 1,22 milijona kvadratnih metrov, kljub temu pa je njegova gradnja trajala vsega 38 mesecev. Kar je domala neverjeten podatek, ki nove razsežnosti nemogočega dobi, če upoštevamo, da so ga zgradili na zahtevnem terenu. Ali če vse skupaj primerjamo z ritmom gradnje bistveno manjših objektov pri nas.
Kakor koli, postaja se razteza na osmih nivojih, najgloblji deli pa segajo daleč pod površje. Inženirji so pri gradnji uporabili sodobne metode – od vnaprej izdelanih konstrukcijskih sistemov do robotske opreme in umetne inteligence pri vodenju gradnje. Po poročanju kitajske tiskovne agencije Xinhua je postaja sposobna sprejeti do 16.000 potnikov na uro v času prometnih konic. Letno naj bi postajo uporabljalo več deset milijonov ljudi, natančnejše številke pa bodo znane po prvem polnem letu obratovanja. Vlaki, ki po progah vozijo s hitrostjo do 350 kilometrov na uro, sicer preko nje povezujejo Čongking z velikimi mesti, kot so Peking, Šanghaj, Gvangžu, Čengdu in Xi'an.
Drugi rekordi
A postaja ni le beton in jeklo. Zasnovana je kot tako imenovani »štiridimenzionalni« prometni vozel, ki v enem kompleksu združuje visokohitrostne vlake, podzemno železnico, avtobuse, taksije in medkrajevne avtobuse. Potniki lahko tako brez težav prestopajo med različnimi vrstami prevoza, ne da bi zapustili stavbo. Arhitekturno so oblikovalce navdihnile čongkinške gore, listi lokalnih dreves in bambusni zvitki. Ogromna steklena streha notranjost polni s svetlobo, potnike pa pozdravijo udobne čakalnice, otroška igrišča in celo vrtovi na strehi. Ob uradni otvoritvi je predstavnik kitajske železnice izjavil: »Ta postaja ni le prometno središče, ampak nova vstopna točka v Čongking in simbol rasti zahodne Kitajske.« Svetovno pozornost pa je postaja požela prejšnji mesec, ko je Elon Musk na svojem profilu na omrežju X delil skoraj šest minut dolg video, ki prikazuje veličino postaje. Videoposnetek, ki prikazuje ogromne steklene dvorane in večnivojsko prometno povezavo, si je že zelo kmalu namreč ogledalo več kot 50 milijonov ljudi.
A če je Chongqing East največja železniška postaja po površini, jo po drugih plateh vendarle prehiteva še kar nekaj postaj po svetu. Newyorški Grand Central Terminal ima denimo kar 44 peronov in 67 tirov, po številu potnikov pa je nepremagljiva tokijska postaja Šinjuku, skozi katero gre dnevno kar kar 3,5 milijona potnikov in jo kot najbolj obremenjeno postajo na svetu uradno priznava tudi Guinnessova knjiga rekordov. Za postajo z najdaljšim peronom se je medtem treba uzreti v Indijo, kjer Guinnessov rekord drži postaja Hubballi Junction v Karnataki, ki ima glavni peron dolg kar 1507 metrov. V Evropi pa je medtem po površini največja postaja Leipzig Hauptbahnhof v Nemčiji, ki obsega dobrih 83.000 kvadratnih metrov. Kar, če se vrnemo k nogometnim igriščem, nanese nekaj manj kot 12 le-teh. Veliko, zagotovo, a če to primerjamo s 170-imi...