V tednih ob koncu minulega leta in v začetku letošnjega so na Kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja v UKC Ljubljana zdravili več bolnikov, okuženih z malarijo, ki so zahtevali intenzivno nego, en bolnik pa je januarja zaradi zapletov celo umrl. Poglavitni razlog za to ni to, da bi bili sevi kaj intenzivnejši, ampak je »glavni razlog za težje poteke predvsem neupoštevanje zaščite pred malarijo«, uvodoma izpostavlja infektologinja doc. dr. Tadeja Kotar.
Kot pojasnjuje, so antimalariki dokazano večinoma učinkoviti pri preprečevanju bolezni ali njenega težjega poteka, ključni pa so tudi ukrepi za preprečevanje pikov komarjev z uporabo repelentov, ustreznih oblačil in mrež za spanje. »Drugi razlog pa je prepozen obisk pri zdravniku pri vročini po vrnitvi z malaričnih območij in to, da bolniki potovanja v anamnezi ne navajajo. Za zdaj ni dokazov, da bi sevi postali bistveno bolj agresivni, večji problem je obnašanje potnikov,« opozarja in dodaja, da je posebej kritična destinacija trenutno Zanzibar, ki je postal izjemno priljubljen med Slovenci, tako prek agencij kot individualno.
Otok je v zadnjih desetih letih veliko vlagal v izkoreninjenje malarije in bil prehodno uspešen. Vendar pa je s ponovnim porastom turistov in turističnih delavcev, ki so pogosto dnevni ali tedenski migranti iz celinske Tanzanije – kjer je malarije veliko –, bolezen spet v porastu. Sogovornica ugotavlja, da si potniki zapomnijo stare informacije, torej da tam malarije ni, in pozabijo preveriti aktualno stanje. Njen opomin je zato povsem jasen: »Zanzibar JE malarično območje.«
Virusi na ladjah
Prepoznavanje bolezni je ključno za reševanje življenj, saj malarija poteka z visoko vročino, mrzlico, potenjem, glavobolom in bolečinami v mišicah, včasih pa so pridružene tudi prebavne težave, zaradi česar je klinična slika lahko podobna gripi. Če ukrepanje ni pravočasno, lahko bolezen hitro napreduje. »V nadaljevanju lahko pride do motenj zavesti (cerebralna malarija), težjega dihanja, odpovedi ledvic in drugih organov ter anemije. Vsak zamujeni dan zdravljenja je korak k težjemu poteku bolezni,« svari Tadeja Kotar. Brez ustreznega in pravočasnega zdravljenja je malarija hitro smrtna in predstavlja urgentno stanje v infektologiji, zato vsaka vročina po vrnitvi iz tropskih krajev nujno zahteva urgentno zdravniško obravnavo.
Javnost so pretresli tudi primeri izbruhov bolezni na križarkah. Infektologinja pojasnjuje, da se »hantavirusi prenašajo z vdihavanjem aerosolov iz izločkov glodalcev (urin, iztrebki) in le redko s tesnim stikom med ljudmi – to je le v primeru andskega hantavirusa«. Ladje zaradi skupnih prostorov, potencialne prisotnosti glodalcev v skladiščih in pogosto slabše ventilacije predstavljajo zaprto okolje, ki pripomore k širjenju. Potniki morajo biti pozorni na »nenadno vročino s hitrim napredovanjem v respiratorni sindrom, ki je lahko življenje ogrožajoče stanje«. Po drugi strani so norovirusi na križarkah stalna grožnja, saj gre za »zelo nalezljiv virus, ki potrebuje relativno nizek infektiven odmerek za okužbo«. Prenaša se po fekalno-oralni poti prek okužene hrane, vode, kontaminiranih površin ali rok, tesen stik med potniki pa omogoča bliskovito širjenje. Na Infekcijski kliniki v Ljubljani imajo sicer na voljo diagnostiko in zdravila za najpomembnejše vnesene tropske bolezni.
Zastrupitve z vodo ali hrano
Še ena tropska grožnja, denga, je v izjemnem porastu po vsem svetu. Tadeja Kotar pojasnjuje razliko: »Dengo povzroča virus, malarijo pa parazit. Obe bolezni potekata z vročino.« Širjenje tigrastega komarja in podnebne spremembe omogočajo lokalni prenos virusa denga tudi v Evropi, vneseni primeri pa pomenijo tveganje avtohtonih izbruhov. Začetek denge je neznačilen z visoko vročino, hudim glavobolom, bolečino za očmi, mišičnimi bolečinami in izpuščajem, ki ga pri malariji ni. Opozorilni znaki za hud potek bolezni, kot je hemoragična mrzlica, so »hude bolečine v trebuhu, vztrajno bruhanje, pospešeno dihanje, utrujenost, nemirnost, bleda in hladna koža, krvavitve«, do težjega poteka pa običajno pride pri ponovni okužbi z drugim serotipom.
Med potovalnimi nadlogami so najpogostejše zastrupitve s hrano in vodo. Specialistka pojasnjuje, da je večina primerov potovalne driske blaga do zmerna driska brez vročine in mine v nekaj dneh, ko zadostuje že uživanje tekočin. Takojšen obisk bolnišnice pa je nujen, če se pojavijo krvava driska, visoka vročina, dehidracija, bruhanje, nezmožnost vnosa tekočin in če driska traja več dni. Ker nekatere bolezni izbruhnejo šele dolgo po vrnitvi domov, morajo potniki ob pojavu vročine zdravnika nujno opozoriti na potovanje. »Inkubacijske dobe večine hujših potovalnih obolenj so do nekaj tednov, torej moramo nujno opozoriti na potovanje v obdobju do dveh mesecev,« svetuje dr. Tadeja Kotar in priporoča navedbo potovanj tudi za zadnja leta. Svoj poziv zaključuje z mislijo, da »največ tveganj pri potovanjih ne izhaja iz redkosti bolezni, temveč iz podcenjevanja tveganja, opuščanja preventivnih ukrepov in poznega prepoznavanja simptomov oziroma podajanja nepopolnih podatkov o potovanju«.
