Sčasoma takšne izjave oblikujejo otrokovo samopodobo, občutek varnosti v odnosih ter zaupanje v lastne misli in čustva. Psihologi poudarjajo, da se tesnoba v odrasli dobi redko pojavi nenadoma, temveč se razvija postopoma, skozi leta dvomov, pritiskov in čustvene nestabilnosti. Times of India navaja sedem fraz, ki jih starši pogosto govorijo svojim otrokom, brez zavedanja, da jim lahko pustijo trajne posledice.
Preveč si občutljiv
Ta fraza otroka uči, naj ne zaupa lastnim čustvenim odzivom. Namesto da bi razumeli, da so čustva pomemben vir informacij, otroci začnejo svoje reakcije dojemati kot neprimerne ali pretirane. To lahko sčasoma ustvari odraslo osebo, ki dvomi o vsakem svojem čustvu in se nenehno opravičuje za lastne potrebe. Otrok, ki to nenehno posluša, lahko odraste v prepričanju, da je kazanje čustev znak šibkosti, zato potisne žalost, jezo ali strah, dokler se ti ne vrnejo v obliki tesnobe ali čustvene izčrpanosti.
Nehaj jokati, sicer ti bom dal pravi razlog za jok
Gre za enega najbolj neposrednih načinov, kako se otrok nauči, da izražanje čustev ni varno. Sporočilo ni "pomiri se", temveč "tvoja čustva so težava". Za otroka to ustvari strah pred lastnimi občutki. Odrasli, ki so odraščali ob takšnih grožnjah, se pozneje pogosto borijo z izražanjem nemoči ali žalosti, vse dokler ti občutki ne postanejo neobvladljivi. Poleg tega se lahko počutijo krive, ko potrebujejo tolažbo, saj so se zgodaj naučili, da je treba bolečino skrivati, ne pa deliti.
Zakaj ne moreš biti kot tvoj brat ali sestra?
Odraslim se primerjava morda zdi praktična spodbuda, toda otroci jo pogosto doživljajo kot zavrnitev. Takšen stavek jih ne spodbuja k napredku, temveč jim sporoča, da v primerjavi z drugimi niso dovolj dobri. Te primerjave tiho zasejejo seme sramu. V odrasli dobi takšni posamezniki pogosto postanejo perfekcionisti, ki se nenehno primerjajo z drugimi, zaradi česar težko občutijo zadovoljstvo, saj imajo vedno občutek, da je nekdo drug boljši.
Pazi, nekaj slabega se bo zgodilo
Občasna opozorila so normalen del vzgoje, ko pa strah postane glavni način komunikacije v družini, se otroci naučijo iskati nevarnost na vsakem koraku. Kot odrasli se težko sprostijo, tudi ko je vse v redu. Njihov um vedno pričakuje najslabše, se pripravlja na razočaranje in v vsaki situaciji vidi tveganje, kar je idealno gojišče za razvoj tesnobe.
Ne delaj mi sramote
Ta fraza morda zveni kot disciplinski ukrep, vendar se otrok ob njej uči, da so mnenja drugih pomembnejša od njegovega dobrega počutja. Otroci se lahko naučijo umikati, molčati in izogibati pozornosti, tudi ko potrebujejo pomoč. Pozneje se to lahko sprevrže v socialno anksioznost, nenehno ustrežljivost drugim ali stalen strah pred napakami v javnosti.
To bi moral že vedeti
Otroka, ki pogosto sliši ta stavek, ga bo vedno sram. Namesto da bi ga starši vodili skozi napake, dobi občutek, da njegova zmota dokazuje, da je z njim nekaj zelo narobe. Napake so del učenja, sram pa jih spreminja v del identitete. Odrasli s takšno popotnico pogosto razvijejo ostrega notranjega kritika, prepričani, da bi morali storiti več, vedeti več in biti boljši.
Besede postanejo otrokov notranji glas
Najgloblji vpliv teh fraz ni vedno viden takoj. Otroci se med odraščanjem morda zdijo povsem v redu, šele pozneje pa ugotovijo, da v sebi nosijo pretiran občutek za nevarnost ali stalno potrebo po ustrežljivosti. Besede, ki jih slišijo doma, so ključne, saj se otroci ne spominjajo le tistega, kar jim je bilo rečeno, temveč predvsem tistega, kar so se skozi te besede naučili o sebi.