Z milo soprogo sva se zadnjič postavila pred blagajno. Po navadi vse skupaj opravim jaz, ker sem tako rekoč skoraj glava družinice, tokrat pa je prevzela pobudo žena.
»Gospa, je ta pika kartica vaša?« jo je mladenič za pultom zvedavo vprašal.
»Seveda!« je odločno potrdila.
»Hm, tu piše, da imate že upokojenski popust,« je zamišljeno odvrnil blagajnik. Potem je zavzdihnil, kot zavzdihne človek, ki je ravnokar bleknil neko neumnost, in klikal naprej.
Uf, kakšen kompliment! Mislil sem, da me bo razneslo od zavisti.
Še ni dolgo tega, kar sem pridno gulil službeni stolček in nabiral delovna leta, ko sem se po službi zvečer vračal domov in se ustavil še v trgovini.
»A ste že upokojeni?« me je skoraj vsak večer razjezilo enako vprašanje.
»Ne, nisem. Pa vi?« sem nejevoljno odgovoril. »Pa zakaj me to vedno sprašujete?«
Jebela cesta. Ali pa saprabolt, saj je vseeno. Toda v resnici, da ne bi morebiti pomislili na kaj drugega, sva z milo soprogo dokaj trdna koalicija. To je dandanes zelo pogosta beseda. Tudi zakon je v nekem smislu lahko povezava ljudi, ki ju povezujejo skupne vrednote. Kako je pa potem z opozicijo, boste vprašali.
Ja, starševska koalicija nastopa kot enotna fronta pred otroki. Če se partnerja ne ujameta in ne najdeta soglasij pri odločitvah, lahko nastane cela malora glede vzgoje in miru v družini.
No, najina »opozicija« nama je tako rekoč ušla, pa ne zavoljo nesoglasij, marveč zato, ker si je zgradila svoji lastni družinici. Tako pač teče življenje …
-
Seveda imajo tudi politične koalicije svoje stične točke, ki naj bi jih povezovale. Do zmage ali pa do bridkega konca.
Pa veste, zakaj? Ker ljudje po večini niti ne vedo natanko, katere sploh so njihove vrednote, kaj šele skupne.
Poglejmo le nekaj zanimivosti.
Znani projekt civilne družbe se je pred leti lotil iskanja petih temeljnih vrednot Slovenije. Bog jim daj zdravja!
Prva je, recimo, zaupanje. In spoštovanje. Zakonov ter dostojanstva vsakega posameznika.
Druga – poštenost. Prizadevanje za resnico, integriteto, pravičnost.
Tretja – medsebojna pomoč oziroma solidarnost.
Potem – pripadnost (povezanost s slovensko kulturo, jezikom, naravo in tradicijo).
In na koncu – zmernost (skromnost, premišljen odnos do naravnih in materialnih dobrin).
Ej, tile naši politiki! Polna usta imajo vrednot, če pa gledamo zgornje točke, ima človek občutek, kot da bi jih učenjaki napisali za marsovce, ne pa za šefe slovenskih koalicijskih strank. Katerih koli, ne le tistih, ki se z medenimi smehljaji razkazujejo sedaj.
Najbrž ste pomislili, da vam bom zdaj pisal o stranki Resnica in njenih resnicah. Ali pa poštenju oziroma »držanju besede« Demokratov in vseh ostalih, da ne govorimo o opoziciji.
Vam bom raje povedal zgodbico o nekem mestecu, v katerem že nekaj let ugotavljajo, da število porok presunljivo upada. Kamor koli pogledaš, vse sami samci in samice.
To pa ne velja, hvala bogu, za krste: krstov imajo toliko, da jih je veselje preštevati. In cerkev je ob nedeljah polna, aleluja, da jo bodo morali kmalu razširiti, če drugače ne, pa magari bo butalsko. Toda kje je potemtakem kavelj?
V posvetnih zakonitostih in ugodnostih, ki jih pri vrtcih, šolski malici in drugih potrebščinah ter priboljških uživajo samooklicane samohranilke.
Anekdota je le skromna ilustracija tega, kako nas vodijo vrednote ali pa kako vrednote mi vozičkamo gori in doli, levo in desno ter sem in tja.
(O koalicijah bomo pa itak vse kmalu videli. In občutili.)
Mimogrede: eni od vrednot zakonskega življenja sta tudi sproščenost in humor.
V uvodu sem se seveda samo pošalil, ko sem rekel, da sem šef najine družinice.
(Upam, da bo žena članek prebrala do konca …)
