Sladka italijanska razvada: ko se espresso zaljubi v sladoled
Le malo sladic na svetu je tako preprostih in hkrati tako elegantnih kot italijanski affogato, saj zanj potrebujemo le dve sestavini – kepico ali dve dobrega vaniljevega sladoleda in skodelico sveže pripravljene kave.
18. 07. 2026, 09.00
Iztok Klemenčič
Za tem navidezno skromnim duetom se skrivajo bogate zgodbe o italijanski kulturi pitja kave, razvoju izdelave sladoleda in filozofiji uživanja v življenju, ki jo Italijani opisujejo z besedami la dolce vita. Samo ime affogato v italijanščini pomeni utopljen in predstavlja v vroči kavi utopljeno kepico sladoleda.
4 dvojni espressi oziroma približno 240 ml sveže pripravljene kave
Priprava
1 Kozarce (ali manjše skodelice) za nekaj minut postavimo v zamrzovalnik, da bodo dobro ohlajeni, nato pa v vsak kozarec položimo dve kepici vaniljevega sladoleda.
2 Tik preden affogato postrežemo, pripravimo štiri dvojne espresse ali skuhamo kavo v kafetieri in jo prelijemo čez sladoled, ki se bo začel počasi topiti in ustvaril svilnato kremasto omako.
3 Po želji sladico okrasimo s čokoladnimi ostružki, praženimi lešniki ali zdrobljenimi amaretto piškoti. Affogato postrežemo takoj, saj je njegov največji čar prav v trenutku, ko se vroča kava sreča z ledenim sladoledom.
Ta ena najbolj znanih sladkih razvad je nastala v prvi polovici 20. stoletja in je tesno povezana z razvojem sodobnega espressa oziroma kavnih avtomatov, sicer pa sta bila kava in sladoled povezana že veliko prej, saj so prve ledene sladice na Sicilijo in jug Italije med osvajalskim pohodom prinesli Arabci med 9. in 11. stoletjem. S seboj so prišleki med drugim prinesli sadike sladkornega trsa in navado priprave osvežilnih ledenih napitkov iz snega, medu in sadnih sokov, iz teh zgodnjih različic pa se je skozi stoletja razvila granita, kasneje pa še znameniti italijanski sladoled.
Tarator
Sestavine
2 kumari
4 stroki česna
1 pest svežega kopra
50 g orehov
500 g jogurta
1 žlička soli
2 žlici oljčnega olja
7 dcl vode
poper po okusu
Priprava
Kumare olupimo in narežemo na čim manjše kocke ter shranimo v skledo. Na drobno sesekljamo še koper in orehe, stroke česna stremo v pasto in vse skupaj denemo v skledo ali posodo, v kateri bomo servirali juho. V to skledo ali jušnik dodamo še jogurt ter vanj nežno vmešamo kumare, česen, sol in poper, nato pa vse skupaj z metlico ob dodajanju vode nežno mešamo. Na koncu dodamo še orehe in vse skupaj začinimo z oljčnim oljem. Posodo postavimo vsaj za štiri ure v hladilnik, preden postrežemo, juho okrasimo še s kakšnim orehom in kocko ledu.
Po drugi strani ima tudi espresso bogato zgodovino. Italijani so že konec 19. stoletja iskali način, kako bi kavo pripravili hitreje, da gostom v kavarnah ne bi bilo treba dolgo čakati, in v začetku 20. stoletja so izumili visokotlačne kavne aparate, kavo, ki je pritekla iz njih, pa so poimenovali espresso, kar pomeni stisnjena kava in se nanaša na to, da se voda pod visokim pritiskom precedi skozi fino mleto kavo. Po drugi svetovni vojni je pitje espressa že postalo nacionalni simbol in vsakodnevni ritual, ki so ga nadgradili še s kombinacijo vaniljevega sladoleda in espressa.
Rižota z morskimi sadeži
Sestavine
320 g riža (arborio ali carnaroli)
500 g mešanice morskih sadežev (lignji, sipa, kozice, školjke ali zamrznjena mešanica)
1 manjša čebula
2 stroka česna
100 ml suhega belega vina
1,2 l ribje ali zelenjavne jušne osnove
3 žlice oljčnega olja
30 g masla
šopek svežega peteršilja
sol in poper po okusu
1 limona
Priprava
Jušno osnovo segrejemo in jo ves čas ohranjamo vročo. Če uporabljamo zamrznjene morske sadeže, jih odtajamo in dobro osušimo. V večji ponvi segrejemo žlico oljčnega olja. Dodamo morske sadeže in pražimo dve do tri minute. Primešamo strok sesekljanega česna, rahlo posolimo, popopramo in odstavimo. V široki ponvi segrejemo preostalo oljčno olje. Dodamo drobno sesekljano čebulo in jo na nizkem ognju pražimo, da postekleni. Nato dodamo riž in ga med mešanjem pražimo, da postane rahlo steklen. Prilijemo belo vino in počakamo, da skoraj popolnoma izhlapi, zatem pa začnemo postopoma prilivati vročo jušno osnovo – po eno zajemalko naenkrat. Novo zajemalko juhe dodamo šele, ko riž vpije prejšnjo, s tem da riž neprestano mešamo. Po približno petnajstih minutah v rižoto vmešamo morske sadeže skupaj z njihovim sokom in vse skupaj kuhamo še tri do štiri minute, da je riž al dente oziroma na zob, rižota pa lepo kremasta. Ko je to nared, jo odstavimo z ognja in primešamo maslo in peteršilj. Rižoto takoj razdelimo na ogrete krožnike.
In čeprav danes affogato velja za eno najbolj klasičnih italijanskih sladic, poznajo številne regionalne različice. V Piemontu mu radi dodajo nekaj kapljic lešnikovega likerja ali sesekljane pražene lešnike, saj pokrajina slovi po eni najboljših sort lešnikov na svetu. V Benečiji se občasno pojavi različica z žganjem, na jugu Italije pa ga pogosto oplemenitijo z mandljevim likerjem ali marsalo. Je pa affogato smuknil tudi v restavracije z Michelinovimi zvezdicami, le da ga tamkaj kuharski mojstri in slaščičarji pripravljajo iz najbolj cenjenih in najdražjih sestavin, na primer z domačim sladoledom iz burbonske vanilje z Madagaskarja ali s posebnimi vrstami kave. Ena izmed posebnosti affogata je ta, da ga je treba hitro popiti oziroma pojesti, saj ko vroč espresso prelijemo čez sladoled, nastane svilnata krema, prežeta z aromo kave, ki jo je treba čim prej spraviti v želodec. Prav zato ga ni mogoče pripraviti vnaprej, in kot radi pravijo Italijani, se v njem skriva poetična simbolika, da najboljše stvari v življenju pogosto tudi hitro minejo.
