Ena glavnih želja vsakega skrbnega očeta je, da njegov otrok odraste v dobrega in uspešnega človeka, po možnosti še z ustreznim znanjem za dobro službo in varno prihodnost. Saši Dončiću, očetu enega najboljših in najbolj priljubljenih košarkarjev, se je ta želja izpolnila do naravnost neverjetnih razsežnosti. Tudi zato upravičeno ni skrival zadovoljstva in ponosa, ko je bil minuli teden v družbi enako visokega sina Luka na vsakem koraku deležen navdušenega odziva številnih navijačev, ki so se zbrali pred dvorano Tivoli pred tekmo košarkarjev Ilirije.
Napeti dnevi
Čeprav si je Luka s stotinami prisluženih milijonov že zdavnaj zagotovil brezskrbno življenje zase in za družino, Saši v teh dneh ne manjka skrbi in stresnih trenutkov. Kot športni direktor Ilirije poleg vsem skupne živčnosti ob spremljanju Lukovih tekem enako doživlja tudi ob tekmah ljubljanskega kluba, ki se že v prvi sezoni nepričakovano poteguje za preboj iz druge v prvo ligo ABA. Dodaten šok je tudi zanj pomenila sinova selitev iz Dallasa v Los Angeles, prav nič ležerna pa ni niti njegova vloga športnega direktorja reprezentance. Zaradi številnih klicev po sramotno sojeni tekmi, na kateri sta bila izključena tako najobetavnejši igralec Ilirije Mark Padjen kot legenda naše košarke Ivo Daneu, se je Dončiću starejšemu naslednji dan kar trikrat izpraznil telefon.
»Imel sem ogromno ogorčenih klicev in razprav, zakaj se je tako očitno favoriziralo Bosno. Res je nerazumljivo, da so tako hitro izključili našega nadarjenega 18-letnika, ki ima potencial igralca lige NBA. Sodnika je le vprašal, zakaj je dobil osebno napako, pa ga je takoj izključil, namesto da bi mlademu igralcu razložil, kaj je bilo narobe. Še bolj absurdna je bila izključitev Daneua kot kakšnega huligana, čeprav se vselej zgledno obnaša. Imeli smo celo namen, da bi nam v primeru zmage prav on, ki je v tej dvorani prejel pokal svetovnih prvakov, podelil pokal za uvrstitev v prvo ligo,« je bil večer po tekmi še vedno razočaran Dončić, ki ga nikoli ni bilo strah, ali bi bilo nastopanje v prvi regijski ligi morda prevelik zalogaj za mlado moštvo.
»Res bi bil potreben višji proračun, a ne bistveno, saj imamo veliko svojih igralcev, ki iz leta v leto dozorevajo. Ne delamo si utvar o vrhunskem rezultatu v prvi ligi ABA, a lahko imamo konkurenčno ekipo za igranje v njej. Ob nekaterih okrepitvah bi vztrajali pri razvoju lastnih igralcev, za katere bi nastopanje pomenilo odskočno desko za še hitrejši napredek, kar bi bilo odlično za razvoj slovenske košarke,« poudarja 50-letni športni direktor, ki je bil tudi sam nekoč zelo nadarjen košarkar in tik pred razpadom Jugoslavije celo edini Slovenec v mladinski jugoslovanski reprezentanci, potem pa dvakrat še slovenski članski reprezentant.
Pestro življenje
Saša se je rodil v Šempetru pri Gorici, potem pa se je družina z očetom, ki je bil carinik, preselila na Jesenice, kjer je zaradi svoje višine začel igrati košarko. »Najbolj sem se našel v tem športu, čeprav sem se poskusil tudi v nogometu, rokometu in še čem, le v hokeju ne. Podobno kot kasneje Luka sem živel v novem naselju, kjer je bilo veliko otrok, in po pouku smo hiteli na igrišča, dokler nas niso ob mraku starši nagnali domov. Po uvrstitvi v gorenjsko in slovensko mladinsko reprezentanco sem na povabilo Olimpije prišel v prvi letnik srednje šole v Ljubljano. Leta 1991 je oče dobil službeno premestitev v Srbijo, jaz sem ostal v Ljubljani do decembra tistega leta, potem pa na željo staršev za leto dni prišel v Beograd in igral za Crveno zvezdo. Starša sta bila zagnana športnika, oba sta se ukvarjala z nogometom, prav zelo visok pa ni bil nobeden od njiju,« se svojih začetkov spominja Saša, ki je tudi košarkarski TV-komentator, občasno pa celo filmski igralec (nadaljevanka Truplo).
Luka ga je že od malega spremljal na tekmah in treningih Olimpije, brisal parket in med odmori metal na koš. »Zaljubil se je v košarko, čeprav ga nisem prav nič silil, nasprotno, spodbujal sem ga, da poskusi še druge športe, od nogometa in atletike do smučanja in juda. V delo trenerjev se nisem želel mešati, le pohvalil sem ga pogosto. Dandanes se mnogi starši preveč vpletajo v treninge in pritiskajo na otroke s svojimi ambicijami, tako da so otroci le zbegani, ker jim trener govori nekaj, starši pa čisto drugo. Otrok doma potrebuje le podporo, ne pa dodatnega pritiska, saj ima ta lahko nasproten učinek. Velikokrat sva tudi kasneje igrala za šalo in vedno je bil poseben čar, če si lahko s kakšno duhovito potezo še malo osmešil nasprotnika. To še zdaj rad počne. Saj včasih je bilo to v košarki nekaj običajnega, danes pa velja za spektakel,« se spominja začetkov sina, ki mu je poleg višine in genov predal tudi igriv pristop h košarki. Ob koncu košarkarske kariere se je poskusil v gostinstvu, nekaj časa pa celo vozil taksi.
»Ko sem končeval kariero, sem prevzel restavracijo, saj sem mislil, da je to čisto lahko početi. A ni enostavno, vsa čast gostincem. Podal sem se v vode, o katerih nisem imel pojma, zato sem izgubil kar nekaj denarja. Sam sem si kriv, to je bila slaba izkušnja, a dobra šola. Preden je šel Luka v Madrid, sem nekaj mesecev vozil taksi, da sem si plačal pot, ko je šel tja na preizkušnjo. Ni me sram nobenega dela, v košarki pa ga tedaj nisem našel,« nam je zaupal že pred časom.
Saša se zaveda, da svojih košarkarskih potencialov ni povsem izkoristil, je pa toliko bolj vesel, da je to uspelo sinu. »Seveda na otroka vsak gleda na poseben način, morda ga kdo drug lahko vidi bolj objektivno. Vem, da je obnorel ves svet, a meni je bolj pomembno, da je srečen in da uživa v tem, kar dela. Da je poleg tega še tako uspešen, je zame le dodana vrednost, ne pa prioriteta. Luka je temperamenten, v vsako tekmo vlaga veliko čustev, zato kdaj pride do pretirane reakcije. A to je normalno, če se igre ne lotevaš anemično in brez čustev. Zunaj igrišča pa je Luka umirjen in sproščen fant. Dobro je, da se je v Madridu gibal le med internatom, šolo in dvorano, pa še to z organiziranim prevozom, tako da ni razmišljal o drugih stvareh. Sam sem pri petnajstih letih prišel v Ljubljano, s štipendijo in poln testosterona ter brez nadzora. Priznam, da sem šel rajši kam drugam kot v knjižnico. Če že pripelješ otroka v klub, je treba imeti nad njim kontrolo, ne pa da mu daš dobro plačo in naj dela, kar hoče,« ugotavlja sogovornik, ki je bil neprijetno presenečen ob Lukovi nenadni selitvi iz Dallasa, a mu je tudi Los Angeles zelo všeč.
Nov izziv
»Mesto je krasno, lepo so ga sprejeli, a tudi v Dallasu sva se oba dobro počutila. Z mnogimi sva ostala v dobrih odnosih. Prijateljstev ne more uničiti odločitev kluba, do katere ima legitimno pravico. Sem pa bil kot vsi šokiran nad tem, kar se je dogajalo po selitvi. Ne zdi se mi korektno, da je bilo toliko omalovaževanja, blatenja in pljuvanja po Luki. To ni bilo profesionalno, a zamer z moje strani ni več, zdaj se odpira nova knjiga. Vesel sem, da je Luka tak borec in da tudi slabo stvar spremeni v dobro. V športu in življenju so dobri in slabi dnevi, ki te kot starša zabolijo, a glavno je, da se znaš pobrati. Luki to odlično uspeva,« pravi Dončić, ki se ne boji, da bi novi klub oteževal nastop za reprezentanco.
»Ne verjamem, da bi s tem bil kak problem, saj klubi v NBA spoštujejo košarkarje, ki igrajo za reprezentanco, in znajo ceniti tak odnos. Vsaj doslej ni bilo niti enega drobnega znaka, ob katerem bi začutil, da bi koga motilo igranje za reprezentanco,« zatrjuje Saša, ki priznava, da je to eno najpogostejših vprašanj, ki jih v teh dneh sliši.
»Slovenski novinarji ves čas sprašujejo, ali bo Luka igral za reprezentanco in ali bo Sekulić ostal trener. Ne vem, zakaj se to vprašanje sploh postavlja, saj Luka nikoli v življenju ni rekel, da ne bo igral za reprezentanco. Igranje zanjo nikoli ni bilo vprašljivo, zato ne razumem, od kod vsi dvomi in dezinformacije. A ko ti stokrat postavijo isto vprašanje, lahko kdaj odgovoriš tudi, da bomo videli,« dvome o Lukovem igranju odganja športni direktor reprezentance, a za povsem uradno potrditev očitno še ni pravi čas. Jasno je le, da na samem začetku priprav Luke še ne bo zraven, kar pa ni nič novega in presenetljivega.
»O točnem začetku priprav se še dogovarjamo, najverjetneje pa jih bomo okrog 15. julija začeli z mlajšimi košarkarji, Luka in Vlatko Čančar pa se po pravilih NBA lahko priključita pripravam šele 21 dni pred uradnim prvenstvom. Del dosedanje reprezentance se poslavlja, prihajajo novi, na srečo pa ostaja nekaj vmesnih členov, ki so že bili in še bodo del reprezentance. O izboru dvanajstih najbolje pripravljenih bo odločal selektor, je pa dovolj časa, da se zgradi dobra atmosfera, ki je vselej krasila reprezentanco. Lani na olimpijskih kvalifikacijah žal ni bilo dovolj časa za pravo spoznavanje, saj sta Luka in naturalizirani tujec Josh Nebo prispela šele slab teden pred tem, Čančar in Murić pa sta se vračala po poškodbah. Tudi tedaj se je dvomilo o Lukovem prihodu, a je prispel takoj po finalu NBA. Letos imamo dovolj časa, tudi priprave se bodo začele prej kot lani, saj je cilj, da se fantje med sabo dobro spoznajo in da se na prvenstvu naredi dober rezultat,« optimistične načrte razkrije Saša Dončić še v vlogi športnega direktorja slovenske reprezentance.
