Majenca je tradicionalni slovenski praznik pomladi, mladosti in ljubezni, ki ga že vrsto let zavzeto praznujejo Slovenci v vasi Dolina tik pod Socerbom ob italijansko-slovenski meji. »Kaj let, stoletij, pri nas ugibamo, da so jo v Dolini najbrž poznali, še preden so Feničani v naše kraje prinesli vino,« pribije Vojko Kocjančič, poznavalec ljudskega izročila. Majenca ima korenine v poganskih časih, kot daritveni običaj starodavnih ljudstev ob koncu zime, da bi na svojo stran pridobila naravo in bi bogato obrodila. Danes ga na različne načine praznujejo v več državah Evrope.
Dolinska Majenca vsak začetek maja poveže krajane vseh generacij, glavno besedo pri pripravi praznovanja pa imajo mladi: fantovska in dekliška. To so neporočeni fantje in dekleta, starejši od 15 let. Na začetku, od leta 1919 dalje, je praznik imela v rokah samo fantovska družba. Sredi 60. let pa so se pridružila še dekleta. Vsi že od malega rastejo s tem praznikom. Največja čast in odgovornost za vsakega mladega je izvolitev za župana in županjo Majence, ki vodita odbor za organizacijo praznika. Letos sta največ glasov dobila brat in sestra, 26-letni Erik in 23-letna Maja Biagi. »Priprave se začnejo že več mesecev prej, bolj ko se praznik bliža, večji pritisk čutimo,« prizna Maja, ki je v vlogi županje praznika prvič. »Najlepše je, da se mladi med pripravami na praznik zelo povežemo. Na začetku se nekateri niti ne poznamo med seboj, na koncu pa nastane lepa skupnost; delamo in se zabavamo,« poudarja. Letos je v ožji skupini sodelovalo približno 40 mladih. Pomagajo tudi starejši, Občina Dolina, Srenja Dolina in vaška društva, saj je organizacija čedalje bolj zahtevna. »Majenca je od nas vseh. To ni navadna vaška šagra. Seveda moramo gostom ponuditi tudi hrano in pijačo, a bistvo praznika je v kulturi in negovanju tradicije. Mi obiskovalcem damo del Doline. In Majenca je Dolina,« je povzel Erik Biagi. Pravijo, da še učitelji na Tržaškem zamižijo na eno oko, ko dolinske mladeži med Majenco ni v šolo.
Mogočen maj s češnjo na vrhu
Simbol šestdnevnega praznovanja je mlaj – v Dolini ga imenujejo maj –, ki ga v soboto pozno zvečer ali v noči na nedeljo dvignejo sredi glavnega trga, na Gorici. Pri tem zahtevnem posegu sodelujejo vse generacije. Na vrhu borovega droga kraljuje češnja, ja, zanj požagajo kar celo češnjevo drevo. Okoli droga ne smeta manjkati niti velika venca ali krancla, ki ju hitijo plesti v dneh pred Majenco. Krošnjo pa krasijo še pomaranče in limone ter modre, bele in rdeče zastavice.
Maj danes dvigajo z električnim vitlom, ki ga je posebej za Majenco izumil domači inovator, tako da je kočljivo opravilo varnejše. Vojko Kocjančič se še spominja časov, ko so ga vaščani dvigovali ročno, češnjo za okrasitev pa ukradli v katerem od okoliških sadovnjakov. »Besni kmetje so v nočeh pred Majenco celo z vilami varovali svoja drevesa in smo morali bežati, če so nas zalotili. Zdaj se z lastniki opuščenih in starih dreves dogovorimo že prej, da nam odstopijo svojo češnjo,« pove 79-letni Kocjančič, ki z Majenco živi vse od svojega 15. leta.
Ko maj varno pritrdijo na svoje mesto sredi trga, ga obkrožijo ter ubrano in srčno zapojejo dolinsko himno. »Eno drevce mi je zrastlo, drevce zeleno. Pod tem drevcem hladna senca, hladna senčica. Tam, kjer spava moja draga, jaz pa zraven nje …« se je letos krepko po polnoči slišalo iz več sto vaških grl. S cerkvenega zvonika sv. Urha pa s pritrkavanjem sporočijo tudi krajanom, ki že spijo, da je naloga opravljena.
Vse oči uprte v mlade »parterje in parterce«
Vrhunec poklonu pomladi in ljubezni je v nedeljo. Ko so v nedeljo pod večer mladi plesalci – v Dolini jim rečejo parterji in parterce – z županom in županjo Majence na čelu v sprevodu ob spremljavi domačega pihalnega orkestra Breg prikorakali na plesišče pod mogočnim majem, so jih domačini in obiskovalci sprejeli z gromkim aplavzom, marsikatera mama pa je imela solzne oči. Uvodne tri polke in valčki vselej pripadajo mladim, ki so za nastop več mesecev pridno vadili. Po njihovem nastopu so plesišče zavzeli še njihovi starši, drugi domačini in obiskovalci. Zabava se je nadaljevala pozno v večer. Na Majenci so se letos kot gostje zavrteli tudi plesalci slovenske folklorne skupine Tineta Rožanca.
Z Majence nihče ne bo odšel lačen in žejen, ko se po strmi cesti pripelje do jedra vasi. Ta je Dolina samo po imenu, v resnici leži na hribu z razgledom na Tržaški zaliv. Na meniju je seveda meso na žaru, glavna sladica Majence pa so palačinke, ki so jih na šestih štedilnikih sproti pekle žene iz Doline. »Najbrž smo jih v teh letih skupaj spekle že milijon,« so nam naštele. Obiskovalci so lahko spoznali obilico lokalnega vina in ekstra deviškega oljčnega olja, ki so ju okoliški vinarji prijavili na razstavo in ocenjevanje. Strokovna in ljudska žirija sta izbrali najboljše. Vodena pokušnja vina je potekala v prenovljenem pastoralnem domu lokalnega župnišča, ki ga je za Majenco na široko odprl župnik Tomaž Kunaver.
Tudi torkov zaključek Majence zaznamuje staro izročilo. Pod večer se stari in mladi zberejo na robu vasi, na Šiji, s pesmijo prikorakajo na plac, slovesno in previdno podrejo maj ter zaključijo šestdnevno Majenco. Do prihodnjega leta.
V Sloveniji predpisi dušijo pobude
Maj so v Dolini postavljali tudi pod fašizmom do leta 1941, le slovenske pesmi se takrat ni smelo slišati. Takoj po drugi svetovni vojni, že leta 1946, so Majenco obnovili. »Veliko smo že doživeli med Majenco. Potres v Furlaniji leta 1976, med Majenco je umrl Tito, praznik je okrnila pandemija, lahko pa ga pokvari tudi muhasto vreme, a maj mora gor …« se spominja Kocjančič. No, letos je prav na začetek Majence Rimskokatoliška cerkev dobila novega papeža Leona XIV.
V današnjem času, ko je druženja med ljudmi vse manj, dolinska Majenca vztrajno ohranja starodavno tradicijo. Boris Pangerc, kronist in pisatelj iz Doline, je zapisal: »Majenca je Dolina in Dolina je Majenca. Dolinčani nosijo to sladko prekletstvo v dedni zasnovi. Majenca jim je zapisana v krvi in nihče je ne more izžagati iz sebe, ker je oddavna začeta v naravo vaščanov in vasi.«
Ob opazovanju složnosti domačinov pri organizaciji Majence, za kar vsako leto vložijo ure in ure svojega prostega časa, smo se spraševali, zakaj je kaj takega v slovenskih vaseh vse bolj redko videno. S pomočjo Dolinčanov z dolgoletnimi izkušnjami prostovoljnega dela za Majenco smo prišli do sklepa, da smo v Sloveniji nemara z zaostritvijo vseh mogočih predpisov uspešno zadušili družbeno življenje po vaseh: že s tem, da morajo pri nas vaške skupnosti najemati gostinske obrate za ponudbo hrane na vaških praznikih, namesto da bi lahko vse organizirale same in bi izkupiček ostal v vasi. »Ko so to vzeli, smo izgubili povezovalni element in je marsikje zamrlo družbeno življenje v vaseh. Zakaj bi delali fešte, da bi zaslužil samo gostinec, ki morda sploh ni iz te vasi,« so ocenili naši sogovorniki. Bistvo Majence ni zabava, ampak trije meseci pred tem, ko sodelujejo in pripravljajo praznik, izkupiček pa ostane vaški skupnosti, so poudarili. Pri organizaciji Majence sodelujejo Slovensko kulturno društvo Valentina Vodnika, Srenja Dolina, Zadruga Dolga krona in župnija sv. Urha, pomaga pa tudi Občina Dolina.
