»No, in, kaj se je zgodilo po tem?«, jo vprašam iz nemirne radovednosti, ki se je ženske stežka otresemo.
Tina je zamrznila. V glavi so brenčali, cvilili in tulili alarmi, sirene in megafoni, ki so jo hoteli obvarovati pred po njenem najbolj predvidljivem črnem scenariju. Svoje glume ni priznala. Požrla je besede. In molčala.
On se je skobacal iz nje, nase navlekel spodnje hlače, rekel ni nič. »Ah, morala bi videti prezir v njegovem pogledu…«
Naslednji dnevi so bili čudni. Tiha maša. Ona se je začela zbujati prej, da ne bi pila jutranje kave z njim. Hodila sta en mimo drugega kot dva sostanovalca v študentskem domu, ki sta se enkrat po nerodnosti in odmerku alkohola preveč dala dol in zdaj komaj čakata, da eden diplomira in gre.
Ampak ponoči, ko se je tiščala k robu postelje, s hrbtom obrnjena proti njemu, ji vse skupaj ni dalo miru. V njej se je nabiral občutek, da ne gre samo za seks in nesrečno fejkanje orgazmov. Da gre bolj za nek nezdrav kompromis, ki ga je sklenila s seboj. Sama sebi ni znala povsem dobro razložiti, zakaj mu je sploh lagala. V imenu ohranjanja miru? A kaj ko je mir na račun sebe samo bolj elegantna oblika samosabotaže. In potem… kako naj mu zdaj to prizna? Naj se pretvarja do konca življenja in potem pri petdesetih ugotovi, da ne pozna lastnega telesa?
Tu sem jo prvič prekinila. Zagrabila me je silna potreba, da jo treščim z blazino empatije po njeni razgreti betici. Meni se namreč vse skupaj ni zdelo tako hudo dramatično. Bolj priložnost za nadgradnjo.
In sploh, ali se kdaj ustavimo in pogledamo, kakšne koreografije izvajamo, ko nas je strah? Koliko tihe akrobatike, koliko notranjih plesov med tem, kar bi radi povedali in tem, kar upamo, da se bo razumelo samo od sebe? Včasih se v razmerjih premikamo kot slon v trgovini s porcelanom, z upognjenimi hrbti, na prstih, tiho, previdno, da ja ne bi razbili te krasne iluzije, ki smo si jo zgradili.
Zakaj je tako težko povedati resnico? Se v nas zbudijo vsi črvi preteklih razočaranj? Vse tiste izkušnje, ko si končno zbral jajca in nekaj povedal iskreno – in te je drugi človek pogledal kot da je našel plesniv sir v hladilniku? Nas je strah, da bomo pristali v kanti z biološkimi odpadki?
Fejkanje orgazma ni samo individualni »neuspeh«, je simptom širše težave. Po raziskavi American Psychological Association (2020) je komunikacija glavni razlog za razpad razmerij pri kar 65 % parov. Nič ne razbije zveze tako učinkovito kot neizrečene besede, polresnice in tišina, ki te začne dušiti kot volnen pulover sredi avgustovskega vročinskega vala.
V številnih partnerskih terapijah je nezmožnost izražanja spolnega nezadovoljstva prepoznana kot tihi ubijalec intimnosti. Ljudje smo raje “v redu” kot ranljivi. Kot pravi znana psihoterapevtka Esther Perel: »Kakovost vaših odnosov določa kakovost vašega življenja. Kakovost vaših odnosov pa je odvisna od kakovosti vaših pogovorov.«
In potem, en večer, ko med njima ni bilo nič razen toasta z avokadom in čudne tišine, se je usedla k njemu.
In mu povedala. Da se je res pretvarjala. In to ne enkrat. Večkrat. Ampak ne zato, ker on ne bi bil... dovolj. Da je pač... izgubila kompas. Postalo ji je lažje fejkat kot pa na novo razlagati, iskati, eksperimentirati... bala se je, da bo razočaran. Da ne bo več tako samozavesten. Da bo začel dvomit vase. In potem bi začela dvomiti vase tudi sama. In potem... nič več ne bi delovalo in njun odnos bi pogoltnila črna luknja nezaupanja zaradi vsega neizrečenega.
On ni planil pokonci. Ni zapustil prizorišča. Samo poslušal jo je.
In tam – med pol hladnim toastom in resnico – se je ustvaril prostor za nekaj novega. Dve odrasli osebi sta si priznali, da sta v nečem zgrešili. In dala sta si možnost, da bosta to zdaj popravila.
Mogoče je to zgodba o fejkanem orgazmu. Ampak v resnici je zgodba o fejkanju varnosti.
Včasih, ko poveš resnico, ne izgubiš odnosa. Samo končno spoznaš, kaj imaš.
