»Pišem, kar pomeni, da še živim,« začne svojo pripoved Andrej Bolčina, danes živa priča dogodkov, ki so pred skoraj 80 leti neizbrisno zaznamovali njegovo mladost in zgodovino Slovenskega primorja. Bilo je na velikonočno jutro, 1. aprila 1945, ki se je za številne prelevil v dan smrti in obupa na planoti Vojsko nad Idrijo. Za 15-letnega Bolčino je bil to dan, ko so mu »vile rojenice podarile še eno življenje« in ko je v peklu nemške zasede doživel preobrazbo iz otroka v odraslega moža, partizana, ki je moral prevzeti odgovornost za svoje preživetje. Te dni je na naše uredništvo poslal doživeti opis tistih dogodkov, ki je po naši presoji vsekakor vreden objave in širše pozornosti.
Pomlad 1945 je bila na Slovenskem v znamenju umika nemških sil in njihovih zaveznikov ter silovitih protipartizanskih operacij. Nacistična Nemčija je namreč slutila svoj konec, zavezniki so napredovali v Italiji, Rdeča armada je osvobajala Balkan. Pritisk na slovensko ozemlje, ključno za umik nemških enot proti Avstriji, se je stopnjeval. Na poti jim je stal IX. korpus NOV in POJ, močna partizanska sila, ki je obvladovala obsežna območja Primorske in Gorenjske.
Obsežna ofenziva
Da bi si zagotovili prehodnost komunikacij, zlasti ob Soči, so Nemci sprožili obsežno ofenzivo, imenovano Winterende (Konec zime), zadnjo fazo širše operacije Zima. Cilj je bil jasen: uničiti IX. korpus in »očistiti teren«. Organizacijo te smrtonosne operacije je prevzel zloglasni esesovski general Odilo Globočnik, Tržačan slovenskega rodu, znan tudi kot »menedžer smrti«, odgovoren za številne zločine, vključno s tistimi v Rižarni. Pod njegovim poveljstvom so se zbrali ostanki SS-enot, bežeči kvizlingi – četniki, kozaki, vlasovci, salojski fašisti – ter bataljon slovenskih domobrancev pod poveljstvom sina Leona Rupnika (poveljnika domobranske vojske), ki je bil poslan iz Ljubljane na pomoč nacistom. Razmerje sil je bilo za partizane porazno, približno deset proti ena v korist sovražnika.
Konec marca 1945 je Zaščitna četa Pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora (PNOO) za Trst in Slovensko primorje, katere član je bil mladi Bolčina, taborila na Predmeji nad Ajdovščino. Njihova naloga je bila varovanje vodstva PNOO, med katerimi je bil tudi predsednik, pisatelj France Bevk. Obroč okoli Trnovskega gozda se je nevarno ožil. Nemci so prodirali iz Gorice čez Čaven in iz Lokvi, enote XXX. divizije in »ruski bataljon« IX. korpusa so jih s težavo zadrževali. Večkratni poskusi preboja Zaščitne čete in varovanih oseb so bili preveč tvegani; po celonočnih pohodih so se morali vrniti na izhodišče.
Na veliko soboto, 31. marca, je padla odločitev: vodstvo je treba za vsako ceno spraviti na varno. Pod okriljem noči se je začel pohod v neznano, v strogi tišini, skozi temne gozdne poti. »Držal sem se starejšega brata, prekaljenega partizana, ki me je vzel v varstvo,« se spominja Andrej Bolčina. »Korakal sem za njim in ga vsake toliko potipal za nahrbtnik. Tako sva oba vedela, da sva še skupaj.« Tema in tišina, ki ju je prekinil le neroden udarec puškinega kopita ob kamen ali trk mule ob deblo. Hoja ga ni utrujala, navajen je bil s paše drobnice.
Ogenj iz vseh smeri
Ko se je zdanilo, se je pred izmučeno kolono odprla Vojskarska planota. Borci so si brisali solzave oči, popravljali opremo in iskali prostor za kratek počitek. Toda namesto oddiha je sledil pekel. »Nenadoma, brez opozorila, strelski ogenj na nas iz vseh kotov in smeri,« opisuje Bolčina. Sovražnik jih je zvabil na čistino, na gmajno brez kritja, v smrtonosno zasedo.
»Okrog nas je pokalo, ogenj iz cevi orožja je pošastno bruhal smrt izza grmovja, skal in drugih zaklonišč.« Partizani so ležali po tleh, se plazili, bežali od zaklona do zaklona. Vsak odpor je bil brezupen, reševal se je, kdor se je mogel. Kaos in paniko je za hip prekinil le nenavaden dogodek s četno mulo, ki je izgubila kotel. Ta se je s hrupom kotalil v grapo, da so celo Nemci prenehali streljati, misleč, da gre za novo partizansko orožje.
Za mladega Bolčino so sledile ure, ko se je boril na dveh frontah: zunanji, proti kroglam, ki so žvižgale okoli njega, in notranji, »med brezupnim strahom pred smrtjo in prirojenim nagonom za ohranitev življenja«. Prevladal je nagon. Sredi dneva se je znašel v dolini, na cesti pod Vojskim, v Dolenji Trebuši. Bil je nepoškodovan, s puško v rokah in nahrbtnikom na ramenih – dvoje, kar so ga starejši tovariši naučili nikoli odvreči, saj je to »enako, kakor bi odvrgel življenje«. Zapomnil si je tudi njihove besede: »Časi so taki, da šteje vsaka puška, četudi je bila zamenjana za pastirsko palico.«
V tistih trenutkih se je zgodila prelomnica. »V mojih mislih se je otrok prelevil v odraslo osebo – v partizana, v bodočega vojaka slovenske vojske.« Strah je zamenjala vrnjena samozavest. Pridružil se mu je starejši soborec, ki mu je ponudil pest dragocenih suhih krhljev. »Ti so bili tako slastni in hranljivi, da se mi je vrnila tudi izgubljena moč,« se spominja. Noč sta preživela v obcestnem jarku, medtem ko so nad njima ropotale umikajoče se nemške kolone. Zjutraj je bilo vsega konec, sovražna vojska se je vkrcavala na vlake proti Avstriji.
Dnevi lakote na planoti
V Dolenji Trebuši se je zbralo še nekaj preživelih borcev, ki so vedeli za zborno mesto na Šentviški planoti. Tja je čez nekaj dni, okrepljen s krhlji, prispel tudi Bolčina. Našel je brata. »Oba srečna, da sva še živa.« Po dneh lakote na planoti, kjer hrane ni bilo niti po vaseh, je prišla pomoč z neba. Po ukazu so zakurili kresove, ki so privabili zavezniška letala. Ta so odvrgla dragoceni tovor: živila, orožje, oblačila, saniteto. Andrej Bolčina se še danes spominja hlebca belega kruha, ki ga je dobil naslednje jutro – jedel ga je počasi, grižljaj za grižljajem.
Bitka na Vojskem je bila ena najhujših in zadnjih velikih bitk na Primorskem, del nemške protigverilske taktike obkoljevanja in uničevanja. Kljub ogromni premoči sovražnika in pomanjkanju je partizanskim enotam uspelo prebiti obroč. A cena je bila visoka. Na gmajnah so obležali številni borci, med njimi narodna heroja Anton Šibelja - Stjenka in Mirko Perc - Maks, vodja obveščevalne službe IX. korpusa, čigar podatki so sicer številnim enotam pomagali prebiti obroče. Njihova imena so danes vklesana v spomenik v Gačniku.
Niti 80 let pozneje spomin na tisto krvavo velikonočno jutro ne bledi, ostaja kot opomin in pričevanje o nepredstavljivem trpljenju ter neuklonljivi volji do življenja in svobode.
(po predlogi zapisa Andreja Bolčine)
