Arhitekti in gradbinci navadno niso najboljši prijatelji. A predavanje Borisa Podrecce na nedavni gradbeni konferenci v Portorožu je polna dvorana gradbincev večkrat prekinila z gromkimi aplavzi. Karizmatični arhitekt je pri 85 letih prepričljiv poet svoje stroke. Njegova slovenščina je sočna mešanica zamejskega naglasa s kakšnim italijanskim, nemškim in hrvaškim izrazom.
Živi na Dunaju, kjer ima večji arhitekturni atelje, drugega pa v Benetkah. Njegov opus obsega več kot 350 uresničenih projektov. »Kamor grem, najdem kaj svojega,« navrže arhitekt, oblikovalec, publicist, univerzitetni profesor …
Večkrat bežal pred fašizmom
Rojen je bil v Beogradu, živel je v Trstu, krajši čas tudi v Ljubljani, nato na Dunaju. Počuti se del Evrope. »V sebi nosim to 'latinščino' in jo pokažem svetu. Pokažem sebe, a sem več oseb v eni,« poudarja. Kje se počuti najbolj doma? »Očitno v fašizmu,« odvrne arhitekt, ki je pred fašizmom v življenju večkrat bežal. Boris Podrecca se je rodil leta 1940 v Beogradu. Oče je bil Slovenec, Tržačan, rodbina je izvirala iz Ogleja in je v Beograd pribežala pred fašizmom. Materina družina je izhajala iz Hercegovine. Očeta, atašeja pri kralju Aleksandru, so Nemci med vojno prijeli in zaprli. Boris je z mamo bežal iz Beograda v Ljubljano, kjer je živel stari oče, ki se je tja umaknil pred fašizmom iz Trsta. Iz Ljubljane so se kmalu skupaj vrnili v Trst. Med bombardiranjem Trsta sta z mamo bežala v Krmin. Potem so se preselili na Dunaj … »In glej, če v Avstriji uspe Herbertu Kicklu priti na oblast, bom morda svoje življenje tudi končal v fašizmu,« zaokroži etape svojega življenja Podrecca, ki očitno ni naklonjen modernemu avstrijskemu desničarskemu politiku Kicklu.
Mladost je preživel v Trstu, kjer je obiskoval gimnazijo. Med drugim je plaval, pa tudi treniral nogomet, bil je vratar pri Triestini. Še bolj pa se je že kot dijak izkazal pri risanju, ujela sta se s profesorjem in slikarjem Avgustom Černigojem. Na Dunaju je najprej študiral kiparstvo, nato arhitekturo in leta 1968 diplomiral. Kmalu se je uveljavil kot samostojni arhitekt. »Kipar sem bil, preden sem postal arhitekt. To kiparstvo me vedno vleče tudi v arhitekturi, čeprav tega nočem, a se kar zgodi,« z nasmehom prizna.
Njegova dela so zaznamovala okolje v širši regiji, najbolj na domačem Dunaju. Znana je, denimo, 171 metrov visoka dunajska stolpnica Millennium, pri kateri je sodeloval. V Sloveniji se mu še danes zahvaljujejo za prenovo Tartinijevega trga v Piranu pred več kot 35 leti. Podrecca je častni občan tega obmorskega mesta. Njegovi so tudi trgi v Salzburgu, Luganu, Bergamu, Veroni, Krminu, Zagrebu … V Sloveniji pa vinska klet Brič v slovenski Istri, mariborska medicinska fakulteta, ljubljanska Vila Urbana in Žitni most … Zadnji ponos Borisa Podrecce je postaja podzemne železnice San Pasquale v Neaplju, ki leži tik ob obali 40 metrov pod površjem. S paneli v modrih barvnih odtenkih, ki jih je prispeval slikar Peter Kogler, je potnik zares kot v podvodnem hodniku. »To je eden mojih najbolj norih projektov,« je zadovoljen.
Ob arhitekturi se je v svoji karieri poigraval tudi z oblikovanjem. Kozarec za viski si je zamislil, ko je po predavanjih na ameriškem Harvardu v baru s kolegi opazoval, kako Američanom za točilnim pultom drsijo kozarci iz rok. Kozarec je postal hit, na sejmu v Münchnu so ga prodali v 19.000 primerkih.
Nedavno so njegov opus predstavili na pregledni razstavi v kreativnem središču Center Rog v Ljubljani, kar je že enaindvajseta večja razstava njegovih del. Tudi sam je avtor številnih razstav. Njegova zasluga je, da je svet spoznal Jožeta Plečnika, ko je leta 1986 v pariškem kulturnem centru Pompidou pripravil razstavo njegovih del.
Proč z enoumjem v arhitekturi
Ugotovitev, da je kriza včasih lahko tudi koristna, v arhitekturi ni kliše. Zdaj je podoben trenutek. Čas je za umiritev in miselni premor, da preverimo, kaj potrebuje sodobni človek v digitalni družbi. To je največji izziv v arhitekturi danes, pravi Podrecca. In ponuja odgovor: »Ne postavljajte več enonamenskih monotonih in dolgočasnih projektov. To je preživeto in v sodobni družbi ni več ustrezno.« Že sociologi ugotavljajo, da so današnje stanovanjske stavbe več kot pol dneva prazne – starši so po službah, otroci v šolah in na popoldanskih dejavnostih. »Želimo graditi drugače, stavbe, ki imajo množino. Ne spalnih naselij, ampak arhitekturo, ki omogoča več funkcij in živi ves dan. Stavbe, v katerih so, denimo, poleg raznovrstnih stanovanj še hotel, študentski dom, galerije, knjižnica, arkade, ozelenele površine, notranji parki, poslovni prostori, delavnice, trgovine, da nastane vitalno mesto v mestu,« poudarja. Temu pravi polifonija arhitekture. V Avstriji je to že postalo pravilo pri načrtovanju stavb. Navsezadnje je to tudi trajnostno, prebivalcem ni treba tolikokrat sesti v avto in po opravkih potovati na drugi konec mesta.
Objekt ima tudi brez dodatnih stroškov lahko več funkcionalnosti kot le eno, vrh vsega pa je še zanimiv. Hotelske hodnike, ki Podrecco spominjajo na psihološke trilerje, oblikuje v galerije ali vrtove in prostore za posedanje. Žitnemu mostu za pešce v Ljubljani na sredini loka doda klopco in nastane majhen trg. Nagib zunanje stene za nekaj stopinj poživi dolgočasno pročelje. »Senca in svetloba sta brezplačni, ampak govorita. Le ideje moraš imeti,« niza. »Vsaka stavba je original, a pomembno je, da ima čustvenost, ki vzbudi pozornost in ljubezen,« poudarja.
Tega v Podrecci zagotovo ne vzbudijo dolgočasne minimalistične stolpnice, kot jih gleda po Ljubljani. Pravi jim napolitanke. Zanj je to enoumje in izgubljeni potencial. »Fasada mora biti 'parlante', mora pripovedovati, govoriti več jezikov,« odgovarja zapriseženim minimalistom, ki mu očitajo, da se igračka s svojo melodiko fasad.
