V petintridesetih letih svoje kariere je bil Ivan Jerman marsikaj: dramski igralec, gledališki vodstveni delavec, organizator, urednik Gledališkega lista, pisec številnih člankov in knjige o slovenskih dramskih igralcih med drugo svetovno vojno. Od leta 1957 je bil predavatelj na Akademiji za igralsko umetnost in v obdobju 1966–1970 tudi njen rektor. Poleg vsega tega je nastopal na radiu in televiziji ter bil ravnatelj prvega slovenskega celovečernega filma Na svoji zemlji. A predvsem je bil dramski igralec, ki je veljal za mojstrskega interpreta intelektualnih vlog.
Ivan Jerman, eden od najbolj vsestranskih gledaliških delavcev in igralcev prejšnjega stoletja, se je rodil 18. junija 1900 v Žrnovnici pri Splitu. Svojo gledališko pot je začel leta 1920 v SNG v Ljubljani. Nadarjenemu in inteligentnemu mlademu igralcu so takoj omogočili, da je šel za krajši čas na igralski študij v Prago, po katerem ga je leta 1921 angažiralo mariborsko gledališče. V nepopolnih dveh sezonah je v Mariboru odigral 26 vlog v 25 delih. Uspešnega igralca je nato v naslednji sezoni 1923/1924 povabilo vodstvo Drame v Ljubljani, kjer je do sezone 1958/1959 odigral 247 vlog v 233 delih.
Vrhunske stvaritve
V množici igralskih stvaritev tega mojstrskega interpreta razumskih vlog so kritiki kot najboljše poudarjali njegove upodobitve Kleanta v Molièrovi komediji Tartuffe; Filinta v Molièrovem Ljudomrzniku; javnega tožilca Fouquiera-Tinvilla v drami Javni tožilec Fritza Hochwälderja; Velikega inkvizitorja v zgodovinski tragediji Don Carlos Friedricha Schillerja; Petra Couchona v igri Sveta Ivana Georga Bernarda Shawa; Saidla v predstavi Konjeniška patrola Františka Langerja; enega od porotnikov, neučakanega emigranta urarja v igri Dvanajst porotnikov Horsta Budjuhna in Reginalda Rosea; Pravdača v drami Bratka Krefta Celjski grofje in še mnoge druge. Med njimi je tudi nekaj karakternih komičnih ustvaritev, v katerih je uveljavil tisti del svoje igralske nadarjenosti, ki se je nagibal v groteskno komiko. Ko je denimo literarni zgodovinar in gledališki kritik France Koblar našteval uspešne nastope tega zelo uporabnega igralca, je posebej omenil prav njegove komedijske vloge, predvsem razigranega dvojčka Antifolusa v Shakespearovi Komediji zmešnjav.
Tako kot vsem takratnim dramskim umetnikom so bili tudi Ivanu Jermanu blizu odrski liki v delih Ivana Cankarja. Tako je bil med drugim Dolinar v drami Jakob Ruda, literat Siratka v komediji Za narodov blagor, v satirični drami Hlapci je igral tri vloge, tudi nadučitelja.
Med njegovimi najljubšimi deli je bila farsa Pohujšanje v dolini šentflorjanski, v kateri je najprej nastopil kot drugi gost, deset let pozneje pa se je uveljavil v vlogi umetnika in razbojnika Krištofa Kobarja (imenovanega Peter), ki je bil najbliže njegovim željam. Za vlogo v Cankarjevem Pohujšanju ga je posebej pohvalil pesnik in dramatik Oton Župančič z besedami: »Za Petra zaslužite medaljo.«
Kot sta v knjigi Sto slovenskih dramskih umetnikov zapisala Dušan Moravec in Vasja Predan, velja med mnogimi njegovimi stvaritvami za enega najbolj značilnih vzponov tega umerjenega in neteatralnega igralca, izvrstnega govorca in bistrega interpreta intelektualnih vlog upodobitev doktorja teologije in filozofije Alojzija Silberbrandta v legendarni uprizoritvi drame Gospoda Glembajevi režiserja Branka Gavelle, ki ga je Jerman pozneje ponovno upodobil tudi v režiji Bojana Stupice. Ob jubileju, 35-letnici kariere, mu je Juš Kozak, pisatelj in upravnik SNG Drama v Ljubljani, med drugim napisal: »Jerman je v zvesti službi gledališču in še posebej v Drami opravil pomembno delo, ki se uvršča v trajne vrednote. Kdor je od blizu opazoval Jermanovo delo, je moral priznati, da mu je uspelo le zaradi intimne zraščenosti z gledališčem.«
Partizansko gledališče
Posebno poglavje njegovega umetniškega udejstvovanja je obdobje narodnoosvobodilnega boja v drugi svetovni vojni, v katerem je sodeloval od vsega začetka. »Starosta partizanskih gledališčnikov« so imenovali igralca živega intelekta Ivana Jermana, ki je slovel po svoji delavnosti. Bil je sploh eden prvih slovenskih gledališčnikov borcev. V gledališču je organiziral ilegalno delo za Osvobodilno fronto. Jeseni leta 1943 je vodil odhod igralcev v partizane, ki se jim je pridružil tudi sam in takoj prevzel vrsto gledaliških vodstvenih funkcij. Bil je vodja prve gledališke skupine in z njo kot režiser uprizoril prvo partizansko gledališko predstavo: Klopčičevo partizansko enodejanko Mati. S to predstavo je Jerman postavil prve temelje partizanskemu Slovenskemu narodnemu gledališču.
Leta 1980 je za svoje gledališko delo dobil Borštnikov prstan. V obrazložitvi za podelitev so med drugim zapisali: »Jerman je po svojem značaju in stilu izvirna igralska osebnost intelektualno-intuitivne smeri, ki je vsako vlogo od velike, srednje ali manjše naštudiral do vseh potankosti intelektualno-intuitivno. Zato je stilno včasih tudi nekoliko izstopal od drugih, ki so bili bolj usmerjeni v romantično-idealistično in čustveno igro. Jerman je močna intelektualno-realistična igralska darovitost. Tako je dosegel še posebne uspehe ravno v vlogah, ki tudi same terjajo ta stil … S svojim stilom se je Jerman z najboljšimi kreacijami po moči svoje darovitosti, globoke intelektualne intuitivnosti, z varčevanjem zunanjih sredstev in z racionalno-psihološkim in logično ustvarjalnim poglabljanjem vloge močno približal stilu mojstra slovenskih igralcev.«
Ivan Jerman je bil nedvomno izjemna igralska osebnost. V njegovem repertoarju so prevladovale vloge konverzacijskega značaja, ki jih je vselej dodobra premislil in natančno izdelal. Književnik in igralski biograf Smiljan Samec je med drugim napisal, da Jerman kot odrski umetnik sodi v tisto znamenito generacijo, ki je pred drugo svetovno vojno evropeizirala naše gledališče. Igralec, režiser in publicist Ciril Debevec pa je o svojem mladem igralskem kolegu že zgodaj zapisal, da pri njem »inteligenca brez dvoma prevladuje specifično igralsko darovitost«. Kaj kmalu se je pokazalo, da je takšna oznaka za Jermana preozka in preveč enostranska. Vsestranski umetnik je umrl 14. maja 1990 v Ljubljani.
