Pred dobrimi petdesetimi leti je kot odziv na burno politično dogajanje vzniknila filmska franšiza Umazani Harry (Dirty Harry, 1971), s katero so filmarji premišljeno nagovarjali točno določeno ciljno skupino. Množicam (večinoma) starejših Američanov se je v tistem času dozdevalo, da svoje države ne prepoznajo več. Generacija, ki se je bojevala v drugi svetovni vojni, namreč ni najbolje sledila hitremu tempu dogajanja v šestdesetih, ko so se vrstili študentski protesti, vzpon hipijevske subkulture, boj za državljanske pravice in vse glasnejše nasprotovanje vietnamski vojni. To generacijo je nagovarjal tudi Richard Nixon, ki je v znamenitem govoru leta 1969 govoril o »tihi večini« oziroma milijonih konservativnih zagovornikov tradicionalnih vrednot, ki jim je upornost liberalnejšega dela prebivalstva šla močno v nos.
Politična razklanost družbe tistega časa je sovpadala tudi s porastom kriminala, na katerega se oblasti niso znale ustrezno odzvati. Splošen vtis je bil, da so policijske vrste prepredene s korupcijo, enakih kritik pa je bilo deležno tudi sodstvo. Konec šestdesetih, ko policija mesta San Francisco zaradi neprimernega odziva na protestniška gibanja že tako ni bila na najboljšem glasu, je na njen ugled klavrno vplivalo tudi neuspešno iskanje poblaznelega morilca, znanega pod imenom Zodiak. Serijski morilec, ki se je spretno izmikal roki pravice in čigar identitete še do danes niso potrdili, naj bi v tistem času ubil več deset ljudi. Zodiak, ki je užival v igranju skrivalnic s policijo, je v uredništva medijev rad pošiljal šifrirana pisma, v katerih je izražal svojo strast do ubijanja, grozil z novimi umori ter se posmehoval policiji in njeni nesposobnosti.
Ko namen posvečuje sredstva
Prav ta resnična zgodba o nepredvidljivem serijskem morilcu in nesposobni policiji, ki so jo pretresali korupcijski škandali, je leta 1971 navdihnila film Umazani Harry. Scenarij, ki je v osnovi mrkega in neizprosnega inšpektorja Harryja Callahana postavljal v New York, je filmskim studiem postal zanimiv, ko so ga prestavili v San Francisco in glavnemu zlikovcu, osnovanemu na Zodiakovi osnovi, nadeli ime Škorpijon. Vlogo Harryja Callahana, ki si je vzdevek »Umazani« prislužil, ker v svojem poklicu vselej opravlja umazana dela, pri čemer se požvižga na zakone in standarde policijskega dela, so najprej ponudili Franku Sinatri. Legendarni pevec in igralec, tudi sam domnevno povezan z nečednimi posli, se je takoj videl v vlogi. Zapletlo se je, ko se je izkazalo, da zaradi poškodbe zapestja ne more suvereno rokovati z revolverjem magnum.44, zaščitnim znakom Umazanega Harryja. Priložnost so nato ponudili razvpitemu Johnu Waynu, ki bi ga najbrž le malokaj ponižalo bolj kot to, da mu ponujajo nekaj, kar je Sinatra zavrnil. Ponudbo je nato zavrnilo še veliko drugih slavnih igralcev, a iz povsem drugačnih razlogov: Robert Mitchum je ocenil, da je scenarij »sranje«, za okus Steva McQueena in Paula Newmana pa je bil glavni lik preveč desničarski. Burt Lancaster je izrazil ostro oporekanje sporočilnosti filma, in sicer, da cilj upravičuje sredstva. Glavni junak namreč gladko prekorači svoja pooblastila in se požvižga na smernice in kodekse policijskega dela. Ta ideja pa se ni zdela sporna 40-letnemu republikancu Clintu Eastwoodu, ki je bil tisti čas še posebej specializiran za igranje mrkih, redkobesednih mačistov, ki obvladajo rokovanje z orožjem. Iz kavboja, ki se je v šestdesetih proslavil v špageti vesternih Sergia Leoneja (Za prgišče dolarjev, Za dolar več in Dober, grd, hudoben), se je zelo prepričljivo prelevil v prav tako molčečega policijskega inšpektorja.
Kdo je v resnici Umazani Harry?
Prvi film o Umazanem Harryju je izšel leta 1971 in navdušil občinstvo. Kritiki so mu po drugi strani očitali spogledovanje z rasizmom in fašizmom, kar pa precejšnjega dela prebivalstva ni zmotilo, pač pa pritegnilo. Kot veleva nenapisano hollywoodsko pravilo, je takoj po uspehu filma steklo snovanje nadaljevanja. Leta 1973 je izšel nov film, naslovljen Magnum Force (po Harryjevi omiljeni pištoli) oziroma Past za inšpektorja Callahana, v katerem so scenaristi naredili korak nazaj in glavnega protagonista prikazali kot policista, ki vendarle ima neke meje. Film se namreč osredotoča na posebno kliko znotraj policije, ki vzame zakon v svoje roke še bolj radikalno in brezobzirno kot Umazani Harry ter brez sodnih procesov vsepovprek pobija osumljence. Ta film je služil kot nekakšen vsebinski popravek prvega filma, ki je pokazal, da inšpektor Callahan še vedno verjame v sistem, ki ga je treba popraviti, ne pa popolnoma uničiti.
Ko sta prva dva filma razčistila, kakšne vrste policist je torej Harry Callahan, je leta 1976 na sporede prišel The Enforcer oziroma Inšpektor Callahan vrača udarec, kot so film naslovili pri nas. Režijo je sprva nameraval prevzeti kar Eastwood, a si je premislil in na režiserski stolček posedel Jamesa Farga, s katerim sta prej že večkrat sodelovala. Zgodba je znova postavljena v San Francisco, kjer svoj vzpon doživlja teroristična skupina Ljudska revolucionarna udarna sila, ki pod pretvezo boja proti korupciji in represiji zasleduje predvsem lastne finančne koristi. Ko njeno fanatično vodstvo ugrabi župana in zanj zahteva astronomsko odkupnino, zadeve postanejo resne. Umazani Harry sprva ne more prevzeti primera, saj ga je vodstvo policije zaradi njegovih ekstremnih metod dela premestilo v oddelek za kadre. To mu seveda ne diši, še manj pa mu je všeč dejstvo, da je za njegovo novo partnerico izbrana Kate Moore (Tyne Daly). Callahanov pogled na ženske v policiji je stereotipno omalovažujoč, a mu ambiciozna, inteligentna in neustrašna Moorova postopno dokaže, da nima prav. Dvojec v napetem in nevarnem boju razvije medsebojno spoštovanje, Umazani Harry pa (tako kot morda tudi kateri od gledalcev) spozna, da je podcenjeval ženske.
Zametki novega žanra
Film, ki je izšel decembra 1976, je naletel na zelo mešane kritike. Nekateri recenzenti so hvalili scenarij, glasbo (delo Lala Schifrina), humor, nivo akcije in portretiranje duha časa, drugi pa kritizirali stopnjo nasilja, klišejske dialoge in igro Clinta Eastwooda, ki je bil oklican celo za najslabšega igralca leta. Veliko več spodbudnih besed so kritiki namenjali Tyni Daly, ki je kasneje dobila svojo detektivsko televizijsko serijo. Nasprotno od polariziranih kritikov pa je občinstvo menilo, da je Inšpektor Callahan vrača udarec izvrsten izdelek. Film se je finančno odrezal še bolje kot predhodniki in postal najbolj dobičkonosen Eastwoodov film dotlej. V osemdesetih sta sledili še dve nadaljevanji, franšiza Umazani Harry pa je z likom policista, ki krši pravila, da bi dosegel pravico, posredno vplivala na nastanek številnih akcijskih filmov in serij, ki so v osemdesetih in devetdesetih letih preplavili kinematografe.
