Sarajevska glasbena skupina Zabranjeno pušenje, ena najpomembnejših rock zasedb z območja nekdanje Jugoslavije, je začela delovati v začetku osemdesetih let in še vedno nastopa. Po razprodanih koncertih v Sarajevu, Ljubljani, Zagrebu, Beogradu, Zadru, Splitu in Osijeku prihajajo 24. oktobra v Maribor, kjer bodo s svojim akustičnim nastopom, z nostalgijo in aktualnostmi napolnili Festivalno dvorano.
Pred več kot 40 leti je bilo Zabranjeno pušenje oziroma vi osebno eden glavnih utemeljiteljev sarajevskega gibanja novi primitivizem. Ali bi bilo zdaj po toliko letih že čas za preimenovanje v »stari primitivizem«?
Primitivizem ostaja primitivizem. Lahko pa podam teoretične osnove novega primitivizma. Poznamo tri vrste primitivizma. Tisti najnižje vrste je akutni. Gre za ljudi, ki se primitivno in necivilizirano vedejo po principu – vse nase, vase in podse. Življenje jim mine, ne da bi opazili, da je to kakšna težava. Druga kategorija so tako imenovani mainstream primitivci. S svojim primitivnim vedenjem so prišli do nekega statusa, tako materialnega kot socialnega. Po Jahorini hodijo v dragih trenirkah, njihove žene pa v petkah stopicljajo po snegu. Vozijo drage avte in se imajo za elito, v resnici pa so ostali enako primitivni kot akutni primitivci. Tretja kategorija smo novi primitivci. Razlika je ta, da se mi svojega primitivizma zavedamo. Z neko ironijo in humornim odmikom se soočamo s tem pojavom in se na svoj račun šalimo. Smo kategorija, ki ima možnost, da zakoraka v civiliziran svet. Tega koraka tudi na stara leta še nismo naredili, a prizadevamo si, da nekega dne ne bi več nosili te avre.
Kakšna je razlika med Sarajevom pred vojno in zdaj?
Socialna nasprotja, ki so bila prisotna že pred vojno, so se samo še poglobila. Tudi prej je bila na eni strani neka konservativna čaršijska miselnost, neka okostenela dogmatika, ki je uspešno komunicirala tako s tistimi na partijski liniji kot preostalimi konservativci. Rokenrola niso marali tako partijski vojščaki kot tudi ne neke stare begovske družine. Na drugi strani je v Sarajevo prišlo tudi že pred vojno in še več po njej, veliko število mladih ljudi, strokovnjakov z novimi potrebami in idejami. Nastajale so avtentične oblike kulture v gledališču, glasbi, filmu … Sarajevo še vedno živi na dveh frontah. In oba dela sta še bolj ekstremno vsaksebi, kot sta bila v osemdesetih letih. Na eni strani je urbana populacija, ki stremi k novemu, išče korak s svetom. Na drugi strani zaidete v dele Sarajeva, ki so videti kot Kandahar ali Kabul. Mislim pa, da bo Sarajevo ostalo tako, kjer se bodo eni in drugi počutili zelo domače.
Ste konec osemdesetih let, v začetku devetdesetih čutili, da odnosi med ljudmi različnih narodnosti v Sarajevu postajajo bolj napeti?
Sarajevo je bilo pravzaprav petelin, ki je prezgodaj zapel. Kljub vsemu je bil uspešen eksperiment, kako lahko na istem prostoru normalno živijo zelo različni ljudje. Različnih ver in pogledov. Napetosti, ki so se pojavile pred vojno, so bile spodbujene iz sosednjih držav, Srbije in Hrvaške. Po vseh pravilih komunikacijske stroke so plansko in organizirano poskušali zastrupiti to družbo. Državna varnost in podobne tajne službe so med ljudi vnašale nemir, nezadovoljstvo, strah in v nadaljevanju tudi orožje. Sarajevo je bilo neki simbol, ki ga je bilo treba porušiti. Sarajevo ni bilo le vojaški cilj, bilo je duhovni cilj. Treba je bilo uničiti simbol nečesa. Vse to je potekalo po tisti znani formuli – najprej so prišli popi, potem topovi in nato lopovi. Na žalost so še danes ljudje pod tem vtisom nekako hipnotizirani, čutijo napetosti, ki jih izdatno izkoriščajo biznis patrioti, ki si polnijo žepe.
Lahko na kratko opišete vaš prvi nastop v Sarajevu po vojni?
To je bil dogodek, ki si ga človek zapomni za vse življenje. Ponovni poskus je vedno težji od prvega nastopa. Bilo je konec leta 1997, ko smo na odru stali prvič po sedmih letih. Kot gosta sta se nam pridružila Marko Brecelj in Rambo Amadeus, osebi, ki sta nam bili izredno dragi. Za Breclja lahko rečem, da je bil tudi neke vrste vzornik. Mislim, da so prav Buldožerji začetniki tega teatrskega rocka v Jugoslaviji. Prek Top liste nadrealista in Zabranjenega pušenja smo postavili neki koncept, ki je bil nekoliko podoben njihovemu.
Rambo Amadeus je vaša generacija …
Ja, celo dve leti mlajši, star je 63 let. Človek izjemno širokega in lucidnega razmišljanja. Bil je prvi glasbenik iz Srbije (danes Črne gore), ki je po vojni nastopil v Sarajevu.
Kaj pa slovenska glasba? Katera vam je blizu?
V prvi vrsti Buldožer in Pankrti. Slovenija pa ima tudi sijajne pop izvajalce, kot na primer Videosex, ki je bil res pred časom. Imeli so produkcijo, kakršno smo si želeli doseči. Od novejših bi izpostavil Elvis Jackson, ki so prototip tega, kar so kasneje začeli delati Dubioza kolektiv. Z njimi smo se večkrat srečali na skupnem odru in za njimi je bilo res težko nastopati. Ustvarijo takšno atmosfero in emocije, da jih je težko doseči in tako nadaljevati. Rad imam tudi sceno okrog Laibacha, Borghesie … Bili so revolucionarni, prinašali so nove poglede, ki takrat niso bili samoumevni in zaželeni. Slovenija je vedno imela neko eksperimentalno, dosti pogumno radikalno sceno, ki mi je bila vedno všeč.
Ponovno prihajate v Slovenijo, na nastopih občasno nastanejo tudi različni zapleti …
Ja, vendar teh v Sloveniji ne pričakujem, to je urejena država. Ko smo bili na naši prvi turneji po Ameriki, to je bilo ravno v času po napadu na dvojčka v New Yorku 11. septembru 2001, pa ni šlo gladko. Na letališču so nas pregledali – enkrat, dvakrat, trikrat, štirikrat, petkrat … Teh preverjanj ni in ni bilo konca. In ko so Elvisu (Elvis. J. Kurtovich) že šestič pregledovali kovček, jim je ta, vidno nezadovoljen nad njihovo proceduro, dejal: »E, Ameri, nečete vi ovako nikada u Europu!«
