Asfalt imamo, zdaj nam manjka samo še minister

V naši zasanjani vasici imamo skoraj vse: cerkev, trgovinico, bife in bankomat. Zdaj pa bi si lahko omislili tudi kakšnega ministra ali še kaj višjega, kajti opremili smo se še z dodatnim asfaltom.

Seveda se samo šalim. Ne vem, ali bi bili naši vaščani veseli kakšne protokolarne navlake. Mi smo namreč bolj vajeni betonskih hrušk in traktorjev. Da pa bi nam še okoli ušes žvižgale policijske sirene, takšnega napredka si vsekakor ne bi želeli.

Res pa je, da takole na splošno naše ljudstvo baš ne ceni preveč raznih črnih mercedesov. Posebna izjema je bil nekoč maršal, ampak takšni časi so pač minili. Varovali so ga kot punčico očesa. Včasih se je po državi vozil celo z vlakom. Nekoč smo ga šli pozdravit do železniške proge in me je ata posadil na ramena, da bi kaj videl, a sem opazil le modri vlak, ki je zdrdral mimo. Nekateri v množici so trdili, da nam je Tito nekaj pomahal, drugi pa so odkimavali in prisegali, da je bil to le sprevodnik.

Dandanes se ministri in drugi šefi ne prevažajo več z vlaki. Jaz jih povsem razumem. Kako bi pač bilo videti, da bi ves državni zbor pol ure mencal po parlamentu in pogledoval na uro, dokler se ne bi prikazal sam njihov vrhunski predsednik in skesano pojasnil, da je imel vlak spet zamudo …

Zdaj se torej vozijo v službo po cesti, in če so res pomembni, jih spremljajo celo policaji.

-

Ja, malce starejši se še spominjamo črnih kolon iz starih nedemokratičnih časov, ampak je treba dodati, da si je nekaj let pred prvimi demokratičnimi volitvami le redko kateri slovenski politik še upal voziti s temnim mercedesom in spremstvom, kaj šele s sireno. Preveč so se bali godrnjanja ljudi in (iz dneva v dan močnejše) opozicije.

Je pa bilo v prejšnji državi kajpak tudi nekaj posebnežev. Legenda pripoveduje o veliki proslavi obletnice bitke na Sutjeski na Tjentištu. Tam se je zbrala velikanska množica, na parkirišču pa sto in več črnih limuzin. Nenadoma se je od nekod priprašil navaden spaček. Iz njega je izstopil Koča Popović, nekoč poveljnik 1. proletarske brigade, sicer pa diplomant Sorbone, kasneje (do konflikta s Titom) uspešen zunanji minister. Z diplomati je govoril v gladki francoščini, in to brez rovtarskega akcenta, kar je zadnje čase pogosta značilnost novodobnih funkcionarjev.

Kajpada smo imeli tudi v Sloveniji nekaj politikov, ki so imeli tu in tam poskuse, da bi se približali ljudstvu. Pred leti je oboževalce šarmiral Borut Pahor, ki si je omislil lepo ohranjeno katrco. Toda to je bila v glavnem šminka, v resnici je kot predsednik države kaj kmalu vzljubil udobne avtomobile.

Naša rubrika je takrat svetovala raznim radijskim postajam, naj dodajo med obvestila še posebno poglavje. Redno poročajo o tem, kje so poslušalci opazili policijske radarje. Zakaj ne bi dodali še podatka, kje se bo tistega dne prikazoval lik predsednika (ali premierja)?

Ideja se mi je porodila ob sporočilih, ki iz raznih kabinetov dobesedno dežujejo. Predsednica (ali premier) bo odprla sejem ta in ta, potem bo skočila na razstavo to in to, nakar bo švignila na sprejem na Brdu in zvečer govorila na proslavi. Takšna obvestila bi imela tudi prometnovarnostni vidik. Znano je namreč, da so tako predsedniška kot ministrske limuzine vozila s prednostjo, ki se ne plazijo prav po polžje po naših cestah. Torej, če nas bodo po radiu obvestili, bomo vsaj vedeli, kdo furja za nami, ko bomo zagledali modre in rdeče lučke, ter se pravočasno prerinili na rob ceste, da ne bi bilo nesreče.

-

Sicer pa, ko smo že začeli pri naši vasici: naj politiki in ministri kar ostanejo v dolini. Jih pridemo, če nas zagrabijo posebna čustva, raje sami pogledat v Ljubljano …