»Najbolj problematično je, da nova vlada povečuje proračunske izdatke, ki jih bo potem izjemno težko spet vrniti na manjše ravni. To je v prejšnjem obdobju seveda počela tudi Golobova vlada, a Janševa vlada to še precej bolj poglablja in se pri tem sklicuje na v tem hipu zgolj statističen kazalnik ugodne gospodarske rasti, ki nam tudi zaradi inflacije povečuje likvidnost proračuna. Ko bo prišlo do neizogibnega padca gospodarske rasti, bomo zato imeli velike težave,« kot glavno težavo prvih mesecev nove vlade na ekonomskem področju izpostavlja ekonomist dr. Bogomir Kovač, ki gospodarsko usmeritev nove vlade ocenjuje kot »polno samoprevar«.
Zgrešeni zakon
Zaradi tega upa na referendumski padec interventnega zakona, ki naj bi tudi po izračunih fiskalnega sveta ustvaril izpad javnofinančnih prihodkov višini kar 1,2 milijarde evrov, torej več kot dvakrat večjega od vladnih predvidevanj. »Svojevrstno protislovje je, da bi vladi v fiskalnem smislu celo koristilo, če bi izgubila referendum in se ji ne bi bilo treba soočiti s fiskalnimi posledicami tega zgrešenega zakona. A v političnem smislu ji padec za njo bistvenega zakona seveda ne bi koristil, zato s poplavo drugih referendumskih pobud skuša preusmeriti pozornost drugam in namesto ekonomske razprave o interventnem zakonu skuša vsiliti politično razpravo še o drugih, veliko manj pomembnih stvareh,« se zaveda Kovač. Poudarja, da so dodatne težave za naš proračun prinesle tudi lahkotne obljube o bistveno večjih izdatkih za obrambo, ki jih je nova vlada pohitela dati Natu.
Do interventnega zakona kot prve in osrednje poteze nove vlade je kritičen tudi nekdanji finančni minister dr. France Križanič. »Dosedanje poteze nove vlade in interventni zakon temeljijo na nekakšni ponudbeni ekonomiji, ki je tako nesmiselna, da je ni več najti v leksikonih in učbenikih. Ideja, da bi se z znižanjem davkov tako dvignil BDP in da bi se prilivi tako povečali, da bi nadoknadili manjkajoče vire in izboljšali javno finančno stanje, se v praksi še nikoli in nikjer ni uresničila. Interventni zakon torej temelji na povsem napačnih predpostavkah. Ker na srečo ta zakon še ne velja, še ni nepopravljive škode in ne moremo reči, da so v novi vladi že kaj zamočili. So pa na poti, da bi spet zakuhali nekaj takega, kar so naredili leta 2005, ko so uvedli tisto davčno reformo in znižali davčne stopnje, zaradi česar smo bili potem izrazito ranljivi, ko je nastopila finančna kriza. Vanjo smo zaradi tega vstopili z velikim javnofinančnim primanjkljajem, ki ga je bilo potem treba najprej še povečati, da smo se sploh izvlekli iz nje. S pomočjo slovenskega človeškega kapitala, znanja in podjetnosti smo nato ustvarili presežke in rast BDP, ki jo še imamo. Ta rast sicer temelji na fiskalni ekspanziji, torej na primanjkljaju, ampak ne na povečanju dolga. BDP za zdaj še narašča hitreje od povečevanja javnofinančnih izdatkov, kar je značilno od leta 2020 naprej, ko imamo stabilno gospodarsko rast s presežkom v zunanji menjavi in obvladljivimi javnimi financami. Interventni zakon bi to spremenil,« poudarja Križanič, ki je od leta 2008 do 2011 kot finančni minister sodeloval pri odpravljanju napak predhodne Janševe vlade in posledic finančne krize.
»Seveda mora nova vlada izpolniti kakšne svoje obljube, a bolje bi bilo, če bi se namesto vztrajanja pri interventnem zakonu za zdaj lotili zgolj že pripravljenih in napovedanih davčnih sprememb z večjimi olajšavami pri dohodnini, saj to ne bi moglo tako zamajati stabilnosti javnih financ in sesuti sistema kot sprejem celotnega interventnega zakona. Koristni bi bili tudi spodbude novim, rastočim podjetjem pa vlaganje v znanost in umetno inteligenco,« priporoča Križanič. Kot drugo ključno težavo nove vlade vidi energetsko krizo in naftno draginjo, za katero kljub lahkotnim predvolilnim obljubam seveda ni enostavnih rešitev.
Pri nafti brez rešitve
»Pri energetski krizi za zdaj ni rešitve in vlada nima kaj storiti. Pravzaprav imamo dve energetski krizi. Prvo je povzročila EU z uvedbo kuponov CO2 in njihovimi cenami od leta 2019 naprej, ko je s svojimi odločitvami tako dvignila te cene, da so plinske elektrarne in elektrarne na premog postale predrage, druge pa ne morejo zagotoviti dovolj elektrike. Zaradi tega je cena elektrike pri nas dvakrat višja kot v ZDA, na Kitajskem in Japonskem, zato tem ne moremo konkurirati. Druga energetska kriza je nastopila zaradi vojne v Iranu in rastočih cen nafte. Ta konflikt se podaljšuje, kot da komu ustrezajo visoke cene nafte. Prej so bile cene 40 evrov na sodček, zdaj pa kar sto. Naša država je tu brez moči. Lahko le oceni, ali gre za začasno ali trajno povišanje cen. Subvencije so za blaženje šoka smiselne le, če je zvišanje začasno, v nasprotnem primeru je bolje pustiti visoke cene, da se jim gospodarstvo pač prilagodi. Seveda potem ne sme biti nobenih prilagoditev in indeksacij pri plačah in drugih cenah, saj se sicer lahko znajdemo v inflacijski spirali, kot se je zgodilo rajnki Jugoslaviji ob naftnem šoku zaradi iransko-iraške vojne v 70. letih, ko se je jugoslovansko gospodarstvo sesulo prav zaradi prelivanja podražitev nafte še drugam. Tudi morebitno znižanje trošarine zdaj ne bi dosti spremenilo. Je pa zanimivo, da moramo toliko časa čakati na odobritev iz Bruslja. Kot bi nam iz EU dajali signal, da niso zadovoljni s kakšno našo zunanjepolitično odločitvijo oziroma obnašanjem,« razmišlja Križanič.
Da ima pri cenah nafte država zvezane roke, se strinja tudi Kovač. »Cene nafte so trenutno najbolj vroča tema, a država pri tem nima več manevrskega prostora. Tudi za morebitno subvencioniranje obstajajo fiskalne omejitve, znižanje marže trgovcem za nekaj centov pa stvari ne bi bistveno spremenilo. Največ je odvisno od širših geopolitičnih razmer, kjer vlada preprosto nima kaj storiti,« ugotavlja Kovač, ki se mu je ob oziranju na najbolj zanimive poteze prvih mesecev delovanja nove vlade vtisnil v spomin tudi kakšen nenavaden poseg na trg dela oziroma vsaj navržena ideja o tem.
Nenavadni predlogi
»Omenjanje postopne selitve 50.000 javnih uslužbencev v gospodarstvo lahko jemljemo kot nekakšen dovtip predsednika vlade, kot nepoznavanje ali pa kot kakšno politično manipulacijo. V šolstvu, zdravstvu, socialnem skrbstvu in še kje ljudi kvečjemu primanjkuje, zato je takšna ideja povsem neuresničljiva. Tudi v prejšnjih mandatih Janševe vlade je bilo nekaj tovrstnih idej, ki se nikoli niso uresničile. Tudi tedaj se je kvečjemu povečalo zaposlovanje v javnem sektorju, saj oblast poskuša poskrbeti za svoje kadre. Bolj oprijemljiva, a nič manj protislovna je sprostitev zaposlovanja tujcev prek agencij. Čudno je, da je za sedanjo vlado po eni strani prihod migrantov velik problem, na drugi strani pa zdaj olajšujejo njihov prihod, ker gre za interes kapitala, ki mu je ta vlada zelo naklonjena. Zaradi podjetniških potreb po zaposlovanju se tako olajšuje prihod delavcev iz Indije, s Filipinov, iz Bangladeša in drugih delov Azije, ki so bolj ali manj brezpravna in izkoriščana delovna sila. Agencijsko zaposlovanje jih postavlja v še težji položaj, to pa na drugi strani koristi našemu podjetniškemu kapitalu, ki si na tak način zmanjšuje stroške in se razbremenjuje svoje odgovornosti na socialnem področju,« je sogovornik izpostavil še eno izstopajočo potezo z začetka mandata nove vlade.
