Ko stopi pred televizijske kamere, izžareva samozavest, prefinjenost in eleganco. A za Lorello Flego se skriva veliko več kot le prepoznavna televizijska voditeljica in modna poznavalka. Njena ustvarjalna pot ima globoke korenine. Rodila se je v italijansko govoreči družini. Njena mama Isabella Flego je vsestranska ustvarjalka – nekdanja učiteljica in ravnateljica, dejavna predstavnica italijanske narodne skupnosti ter uveljavljena pisateljica in pesnica, ki že desetletja ohranja zgodovino in kulturno dediščino Istre. Prav po njej je, kot kaže, Lorella podedovala umetniško žilico, občutek za lepoto in pripovedovanje zgodb. Vsaka na svoj način nagovarjata občinstvo – mama skozi književnost, Lorella pa že vrsto let skozi modo, življenjske zgodbe in televizijo.
Od knjig do kamer
Prav televizija ji je prinesla številne dragocene izkušnje, med katerimi imajo posebno mesto Melodije morja in sonca. Če obstaja obraz, ki ga gledalci že desetletja skoraj samodejno povezujejo s tem festivalom, je to gotovo Lorella Flego. Z njim je povezana že več kot tri desetletja, zato ga ne doživlja le kot televizijski prenos ali glasbeno tekmovanje, ampak kot del svojega življenja. V vseh teh letih je spremljala generacije glasbenikov, spoznala številne ustvarjalce ter z občinstvom delila smeh, tremo, celo večerno tramontano in nepozabne trenutke. Prav zato pravi, da so Melodije morja in sonca nekaj, česar ni mogoče ustvariti čez noč.
»Melodije morja in sonca že 45 let niso samo festival, ampak občutek, emocija, ljubezen. So nekakšen poletni podpis slovenske glasbe. Morda je njihova največja vrednost prav v tem, da se ne poskušajo ves čas na novo izumljati, ampak ostajajo zveste sebi – melodiji, morju, soncu in občinstvu, ki se vrača. To je danes prava redkost. In prav ta občutek kontinuitete je nekaj, kar je vredno ohraniti tudi za prihodnje generacije. Glasba se ne meri samo v trendih, ampak v spominih, ki jih pusti.«
Nevidna čarovnija
Ko govori o festivalu, se hitro izkaže, da je zanjo veliko pomembnejše vse tisto, česar televizijske kamere ne ujamejo. Rada opazuje mlade izvajalce, ki prvič stopijo na veliki oder, saj v njihovih pogledih še vedno prepozna tudi del sebe. »Vedno me gane njihov pogum, tista rahla trema in želja, da bi jih ljudje slišali. V tem se zagotovo najdem tudi sama. Ne v času ali slogu, ampak v tistem prvem trenutku, ko stopiš na oder in še ne veš, ali te bo občinstvo sprejelo. To je nekaj, kar nikoli ne zastara.«
Čeprav se je glasbena industrija v zadnjih desetletjih močno spremenila, je prepričana, da se bistvo dobre pesmi ni spremenilo niti za odtenek. »Danes je vse hitrejše. Pesmi imajo krajši dih, konkurence je več, okoli nas je veliko hrupa. Toda tiste, ki ostanejo, imajo še vedno isto skrivnost kot nekoč – iskrenost in občutek, da pripovedujejo nekaj resničnega. Tehnologija se je spremenila, čustvo pa ne.«
Na Melodijah morja in sonca se vsako leto srečajo glasbeniki različnih generacij. Lorella Flego pravi, da prav v tem vidi eno največjih bogastev festivala. »Mladi prinesejo pogum in svežino, starejši mir in izkušnje. Največ pa se naučijo drug od drugega v tihih trenutkih – med vajami, v garderobi in drobnih pogovorih. To je nevidni del festivala, ki ga občinstvo ne vidi, a ga nekako vseeno začuti.«
Tik pred prenosom
Če bi lahko iz zgodovine festivala izbrala en sam trenutek, ga pravzaprav ne bi mogla. Ne zato, ker jih je bilo preveč, ampak ker zanjo največ pomenijo občutki.
»Najraje se spomnim večerov, ko se pesem, oder in občinstvo popolnoma uskladijo. Ko vsi dihajo kot eno. Takšnih trenutkov ne moreš režirati. Osebno pa imam najraje reklamne premore. Takrat z Mariem Galuničem stopiva med občinstvo, se pogovarjava, šaliva in smejeva. Takrat izginejo vse meje med odrom in dvorano. Postanemo ena velika družina. Ljudje nama pogosto povedo, da se prava čarovnija festivala zgodi prav med premorom, in temu popolnoma verjamem.«
Ko sva se pogovarjala nekaj dni po letošnjem festivalu, so se prvi vtisi že polegli, ostala pa je hvaležnost. »Mislim, da je letošnji festival znova dokazal, da imajo Melodije morja in sonca posebno dušo. Ne gre le za glasbo, ampak za tradicijo, ljudi in občutek, da skupaj ustvarjamo večer, ki ostane v spominu. Ponosna sem, da sem del te zgodbe.« Najbolj čaroben trenutek zanjo še vedno nastopi nekaj sekund pred začetkom neposrednega televizijskega prenosa. »Ko se v dvorani ugasnejo luči, začutiš posebno energijo občinstva. Takrat se zavem, da smo mesece priprav strnili v en sam večer. To je trenutek, ki me vedno znova gane.«
Ob tolikšni kilometrini bi marsikdo pomislil, da treme že zdavnaj ne pozna več. Pa ni tako. »Vedno sem malo nervozna. Mislim, da je trema znak odgovornosti. Če je ne bi bilo več, bi me to veliko bolj skrbelo. Ko pa se prižge rdeča lučka na kameri, izgine. Ostaneta samo zbranost in užitek.«
In ko jo vprašamo, kaj bi si želela, da bi si ljudje nekoč zapomnili o njej in Mariu Galuniču, odgovori brez velikega razmisleka: »Želim si, da ostane občutek topline. Da ni šlo samo za vodenje festivala, ampak za prostor, kjer se je glasba počutila doma in kjer smo bili vsi za trenutek nekoliko bolj lahkotni. Z Mariem imava italijanski imeni v slovenskem prostoru. Včasih se pošalim, da je bilo verjetno zapisano med zvezdami, da bova prav midva skupaj pisala zgodbo Melodij morja in sonca. Verjamem, da je nekaj na tem.«
