Od legendarne igralke Milene Zupančič so se na sončno sredo v njenem ljubem okolju Bohinjske Bele poslovili najbližji, številni igralski kolegi in kolegice ter drugi, ki so z njo delili delček življenjske poti. Na zadnjo pot so jo pospremili z državnimi častmi, v ozračju spoštovanja, ganjenosti in hvaležnosti za neizbrisen pečat, ki ga je pustila v slovenski kulturi. K večnemu počitku so jo položili zraven njene mame Elizabete.
Nepozabna Meta
Leta 1973 je tedaj 26-letna igralka na začetku svoje umetniške poti upodobila Meto v ekranizaciji povesti Ivana Tavčarja Cvetje v jeseni. Da je režiser Matjaž Klopčič za vlogo ljubkega, na smrt zaljubljenega dekleta izbral pravo igralko, je bilo kmalu jasno. Prav s to vlogo se je dramska in filmska igralka Milena Zupančič globoko vtisnila v spomin tudi najširšemu občinstvu zunaj gledališča. Hitro je osvojila slovenski in takratni jugoslovanski prostor ter več kot pol stoletja navduševala gledališke in filmske gledalce ter kritike. Ena največjih igralskih osebnosti pri nas je umrla 15. avgusta po nekajletnem boju z rakom.
Milena Zupančič se je rodila 18. decembra 1946 na Jesenicah, otroštvo in mladost je preživela na Bohinjski Beli, na katero je ostala navezana vse življenje. Po končani jeseniški gimnaziji se je leta 1965 vpisala na takratno Akademijo za igralsko umetnost v Ljubljani. Pozneje je pogosto omenila, da se je na Akademiji od profesorice za dramsko igro Vide Juvan naučila nekaj dragocenega, da nikoli ne smeš priznati, da nečesa ne znaš ali ne zmoreš.
Takoj po študiju se je leta 1969 zaposlila v Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL) in bila njegova članica deset let, do leta 1979. Nato se je preselila na oder ljubljanske Drame, kamor se je vrnila tudi po krajšem obdobju ustvarjanja v Slovenskem mladinskem gledališču (od 1985 do 1988) in na svobodi. Poleg številnih vlog na odrih matičnih gledališč je na svoji igralski poti gostovala v domala vseh slovenskih poklicnih gledališčih, v gledaliških hišah na ozemlju nekdanje skupne države in pri neodvisnih produkcijah. Ob njeni bogati karieri na filmskem in televizijskem področju pa velja omeniti še vloge v mnogih radijskih igrah.
Po začetnih vlogah mladostnic, temperamentnih naivk, zapeljivk in ljubimk je oblikovala številne karakterne in nosilne vloge čustveno bolj zapletenih zrelih žensk. V zelo različnih vlogah je enako sugestivno upodabljala like iz klasične in sodobne dramatike. Nagrajena je bila že na akademiji leta 1970 s študentsko Prešernovo nagrado za vlogo Claire v Genetovih Služkinjah. Istega leta je prejela tudi Borštnikovo nagrado za vlogo Caetane v Hiengovem Osvajalcu (v izvedbi MGL). Poleg nagrad na gledaliških in filmskih festivalih po nekdanji skupni državi je leta 1976 dobila nagrado Prešernovega sklada za vlogi Zofije v Hiengovem Izgubljenem sinu in Blanche v Williamsovem Tramvaju Poželenje (oboje v MGL), leta 1979 nagrado Ljubljanskega dnevnika za vlogo Francke v Cankarjevem Kralju na Betajnovi (MGL), leta 1984 pa nagrado Sklada Staneta Severja za vlogo Ane v istoimenski Šeligovi drami (SMG). Na Borštnikovem srečanju je bila nagrajena še za vloge Lenke v Šeligovi Svatbi (1981; izvedba Prešernovo gledališče Kranj), Lidije v Jovanovićevi igri Zid, jezero (1989; ljubljanska Drama) in za vlogo v Ibsenovem Peeru Gyntu (1992; ljubljanska Drama).
Filmske vloge
Občudovanja vreden je njen igralski opus v slovenskem in jugoslovanskem filmu. Pred legendarno vlogo Mete v filmu Cvetje v jeseni je pod režijskim vodstvom Matjaža Klopčiča tri leta prej debitirala v filmu z vlogo študentke v filmu Oxygen in nato postala Klopčičeva dolgoletna muza. Med mnogimi filmskimi liki se je gledalcem priljubila še kot Tončka v Idealistu Igorja Pretnarja, Karla v Iskanjih Matjaža Klopčiča, Lenka v Christophorosu Andreja Mlakarja, Malka v Dediščini in Mama v filmu Moj ata, socialistični kulak Matjaža Klopčiča ter Žašlerica v Vdovstvu Karoline Žašler.
S svojim vrhunskim igralskim izrazom je bila enako cenjena na območju nekdanje Jugoslavije. Za svoje delo je prejela vse najpomembnejše slovenske nagrade na področju kulture, gledališča in filma. O tem, kaj ji pomenijo nagrade, je v pogovoru za Nedeljski dnevnik (21. decembra 2022) povedala:
»Ko sem dobila Borštnikov prstan, sem rekla: Ježeš, a sem že na vrsti … Teh nagrad ne razlikujem, pa naj bo to državno odlikovanje red za zasluge, nagrada z nekega festivala ali kakšna evropska nagrada. Zame ima vsaka nagrada enak pomen. Nobene ne cenim bolj, razlikujejo se samo po tem, kako je prišlo do njih. Veliko se jih je nabralo na posameznih festivalih za določene vloge, a tudi drugih je veliko in vse so enako pomembne. Okrog nagrad sicer ne delam nobenega cirkusa, saj se mi zdi, da če nekaj delaš, je to potrditev, da delaš dobro. Nikoli nisem bila presenečena, sprejemala sem jih brez kakšne posebne evforije, vsekakor pa s hvaležnostjo, da so opazili moje delo. Ob nedavni Badjurovi nagradi sem rekla, da je drugačen občutek ob nagradi za življenjsko delo kot pa na primer ob nagradi za perspektivnega igralca. S tem sem želela povedati, da je fino biti mlad. Takrat imaš še vse pred sabo, tako pa imaš svetlo prihodnost že za sabo.«
Milena Zupančič se je ponašala z osupljivim igralskim razponom, s katerim je interpretativno raznovrstnost vlog uresničevala z »mojstrskim razčlenjevanjem vloge, z že skoraj glasbenim preigravanjem nasprotujočih si psiholoških stanj, s slikovitimi dialoškimi amplitudami, z natančno odmerjeno uporabo gibov, s sijajno govorno razlago«, je bilo leta 1993 napisano v utemeljitvi Prešernove nagrade za življenjsko delo.
Bila je »rojena igralka: odprta je, dojemljiva, sposobna je v sebi začutiti protislovja življenja, jih razumeti in jim dati podobo sočasnega boja. Ve, da je igranje veščina, ki jo mora igralec nenehno mojstriti, nenehno iskati v sebi nove izrazne možnosti, prav tako kot mora neprestano razvijati razumske in čutne sposobnosti svojega dojemanja komično-tragičnega človekovega sveta. (…) V polnem zlitju obeh komponent zazveni umetniškost velike igralke,« pa so zapisali v utemeljitvi Borštnikovega prstana, najprestižnejše nagrade za igralske dosežke pri nas, ki ga je prejela leta 1999.
Igralka do zadnjega
Leta 2011 se je sicer upokojila, vendar je vse do zadnjega ostala zvesta svojemu igralskemu poslanstvu. O tem, kaj je po njenem mnenju najbolj pomembno v igralskem poklicu, je za Nedeljski dnevnik dejala: »Prepričana sem, da sta moja Meta Presečnik iz filma Cvetje v jeseni in Žašlerca iz Vdovstva Karoline Žašler dva svetova, toda oboje sem jaz. Mislim, da je zelo bistveno, da imaš v vsaki vlogi priložnost, da govoriš stvari, kakor jih ti čutiš, kakor doživljaš razmere v svetu in okrog sebe v najožji okolici. Moraš imeti svoj odnos do vsega in ga nekako vtkati v vlogo. Igralski poklic ti daje to svobodo. Mislim, da brez lastnega stališča nobena vloga ni dobra. Navsezadnje je igralstvo zelo ustvarjalen poklic. Pri tem sploh ne gre za vživljanje v like. Nekdo, ki ga gledam na odru, je lahko tehnično perfekten, a če ne izžareva svojega stališča, če nima neke karizme, veliko raje gledam nekoga, ki govori morda bolj polomljeno, vendar se me dotakne.«
Priznana igralka nam zapušča spomine na množico več kot 120 nepozabnih gledaliških in več kot 80 filmskih ter televizijskih vlog. Umetnica, ki med drugim ni marala površnosti in samoljubja, je za Nedeljski dnevnik povedala, kaj naredi velikega igralca: »Zame je bistveno, kdo dela kot režiser in kdo so soigralci, zato bolj izbiram po tem kot po vlogah. Vedno trdim, da je igralska nadutost brez smisla. Sam ne moreš narediti nečesa velikega, temveč potrebuješ partnerja, ki je tudi odličen.«
