Na spletu sem našel zanimivo izjavo gospe v letih. Vprašali so jo, kako se počuti. Odgovorila je, da se nima za staro. »Imam samo nekaj več zgodb in spominov, kot nekateri drugi.«
Lepo je povedala. Tudi jaz imam veliko štorij, če se malce pohvalim. Ampak včasih jih nekako pozabim. Recimo: vi, ki ste najbrž mlajši, se verjetno spomnite prvega šolskega leta?
Eh, tega je res že dolgo. Če mene vprašate, je od tega preteklo že okoli sedemdeset let. Moj vnuček jih šteje trinajst, pa se je zadnjič nekaj pritoževal: »Ves lajf moram jesti tale sir …« Po domače: vse življenje mu že za zajtrk ponujajo isto dobroto. To mora biti res grozno!
Ampak nekaj pa le imam v spominu. V glasbeno šolo sem začel zahajati že pred prvim razredom osnovne šole. Nekega dne smo morali s table prepisati note in tudi besedilo otroške pesmice. Poleg mene je sedela že tako rekoč odrasla punca, hodila je v drugi razred osnovne šole, jaz pa sem ravnokar odšteval dneve do prvega šolskega koraka. Še dobro, da je škilila na moj zvezek. Rekla je: »Joj, joj …« In mi popravila vse črke N. Skoraj bi se pogreznil od sramu. Sreča, da nam takrat še niso rinili v torbice knjižice z ustavo.
-
Potem sem odraščal: v četrtem razredu sem od uredništva Najdihojce, priloge časopisa Delo, dobil knjigo Mladi vedež. Bil sem namreč zelo marljiv dopisnik iz Novega mesta. Če še ne veste, tu se je precej kasneje uspešno rodil tudi šolski minister, ki se je spomnil, da brez ustave ni otroštva. Otročad bo prve knjižice gotovo vesela!
Prebral sem pravcato skladovnico literature; vse knjige sta mi kupila starša. Noben minister me ni šmirglal!
No, prvo državno knjigo sem prejel šele od ljute armade. Na Pokljuki smo desetarji učili študente, ki so študirali, namesto da bi se urili v junaških počepih in domoljubnih rotitvah. Častniki so bili tako navdušeni, da smo bili ob koncu nagrajeni. »Desetar Jože, dva dneva nagradnega dopusta!« je po zvočniku gromko našteval komandir. In tako naprej. Končno: »Desetar Dore, knjižna nagrada!«
Mislil sem, da se šali. JLA mi bo dala knjigo, namesto dopusta?
Pa je bilo res, kaj čem: Blešči se jadro mi samotno, je pisalo na platnicah. Ruski pisatelj Katajev.
Pajdaši so me med smehom tolažili. »Če te armija en dan prej odpusti domov, samo prihrani stroške. Tebi so pa kupili knjigo!«
Ja, tako vam je to s hvaležnostjo domovine. Saj vem, da je sedaj druga, demokratična in sploh, ampak to so le odtenki, načelo je enako.
Nova oblast pravi, da bo prva knjižica za prvošolčke prvi korak pri rasti domoljubja. Seveda. Ampak človek bi rekel, da je ustava res zlata vredna, ampak rodoljubje se vzgaja z zgledom, ni res? Se pravi: kar ata in mama počneta, to vidi deca in nato ji gre snov hitro v glavo in druge organe.
Jaz, ki živim v takšnih krajih, kjer je ogromno domoljubja in se ga meri s harmoniko in takšnimi rečmi, nadvse pogrešam tako rekoč ljubezen do države, ne samo do njenih voditeljev, kadar so voditelji. Če niso, so pa politiki kar tako. Recimo, v opoziciji. En takšen znak domoljubja so tudi zastave ob praznikih. Pri nas jih izobesijo strašansko redki. Najbrž niti niso ta pravi, ker jih po navadi ni videti ob procesijah s harmonikami in pisanimi zastavicami. Kot je zadnjič pisalo v nekem komentarju: »Ena partija, en narod in en vodja bo končni cilj.«
Jaz bi rekel o tem drugače: namesto ustave bi prvčkom ponudil slikanico in kepico sladoleda. »To vam je podarila država,« bi ponosno razlagali učitelji, »ker vas ima rada.«
Morda bi si to zapomnili. Prav tako kot še druge prijazne zgodbe. Poznali bi tudi ustavo. In čez dolga leta, ko bo ob praznikih praznovala država, obesili zastave. Ker jo spoštujejo …
