Nova laboratorijska analiza uranovih kock iz obdobja druge svetovne vojne je dokončno ovrgla desetletja star mit, da je bila nacistična Nemčija na pragu izdelave atomske bombe. Študija kaže, da je nemškemu jedrskemu programu primanjkovalo ključnih virov in notranjega sodelovanja, da bi sploh lahko sprožili uspešno verižno reakcijo. Prav tako so imeli težave pri sodelovanju ključnih akterjev.
Glede na izsledke raziskave, ki so jo te dni v znanstveni reviji PNAS objavili raziskovalci z Univerze v Marylandu in Univerze Columbia, nacistični reaktor nikoli ni dosegel kritične mase. Ekipa pod vodstvom Patricka Parka je analizirala dve od 14 preživelih uranovih kock po svetu in prišla do sklepa, da bi Nemci za delujoč reaktor potrebovali dvakrat več urana.
Jama pod gradom
Ob koncu vojne, spomladi 1945, je ekipa nemškega fizika Wernerja Heisenberga bežala pred zavezniškimi bombardiranji Berlina in se zatekla v jamo pod gradom v Haigerlochu. Tam so naglo sestavili reaktor B8. Naprava, ki je po obliki spominjala na obrnjen lestenec, je vsebovala 664 kock naravnega urana, potopljenih v 1400 litrov težke vode.
Heisenberg je po vojni, leta 1947, trdil, da bi jim za uspeh zadoščala zgolj »relativno majhna dodatna količina materiala«. Njegova izjava je ustvarila mit o skorajšnjem uspehu nacističnega jedrskega programa, ki je veljal več kot 70 let.
Preverjanje teh trditev je bilo zapleteno, saj je bila po vojni večina materiala iz reaktorja B8 izgubljena ali pa je končala v ameriških in sovjetskih rokah.
Ali drugače: da bi reaktor deloval, bi potreboval vsaj 1292 uranovih kock, odvisno od natančne konfiguracije pa celo do 1775. Poleg tega so imeli premalo težke vode, saj bi zanjo potrebovali 2,3-krat večjo količino od tiste v rezervoarju. Nemci so se glede dobave slednje zanašali na edini vir, tovarno Norsk Hydro v okupirani Norveški, katere celotna vojna proizvodnja ne bi zadostovala za njihove potrebe.
Razdrobljenost programa
Dodatno oviro je predstavljala razdrobljenost nemškega raziskovalnega programa. Trije ločeni raziskovalni centri – v Berlinu, Gottowu in Leipzigu – so delovali vzporedno, brez izmenjave podatkov ali surovin. Tudi če bi združili vse svoje zaloge, pa ne bi dosegli potrebnega praga, ugotavljajo strokovnjaki.
Znanstveniki ob tem dodajajo, da bi bil neuspešen tudi nemški poskus uporabe grafita kot alternative za upočasnjevanje nevtronov. Nemci so namreč uporabljali metalurški koks iz Porurja, ki je bil močno onesnažen z borom. Ta element hitro absorbira nevtrone in s tem zavira verižno reakcijo. Zavezniška pomorska blokada leta 1940 jim je preprečila dostop do čistejšega goriva na osnovi nafte.
V ostrem nasprotju s tem je ameriški program pod vodstvom Enrica Fermija, ki je prvo samovzdrževano verižno reakcijo dosegel že decembra 1942 v Chicagu, uporabljal čistejši grafit z minimalno vsebnostjo bora.
Od približno 1100 uranovih kock, ki jih je nacistična Nemčija izdelala med vojno, samo za peščico danes vemo, kje so. Aktualna preiskava pa se je začela leta 2013, ko je eno izmed teh redkih preostalih kock v dar prejel ameriški fizik in si je zastavil vprašanje o tem, kakšne so bile v resnici nemške jedrske ambicije in kakšna je bila realnost.
