Le dobrih 20 kilometrov od Pariza stoji ena najbolj znamenitih palač na svetu, Versailles, ki je že stoletja sinonim za razkošje, bogastvo in kraljevsko moč. A za pozlačenimi vrati, veličastnimi zrcali in skrbno urejenimi vrtovi se skrivajo zgodbe, ki jih večina obiskovalcev ne pozna. Od skrivnih ljubezenskih kotičkov in kraljevih prehranskih razvad do neprijetnih vonjav in nenavadnih higienskih navad.
Vse se je začelo precej skromneje, kot bi pričakovali. Francoski kralj Ludvik XIII. je na tem območju v 17. stoletju postavil lovski dvorec, kamor se je zatekel po dolgih lovskih odpravah. Njegov sin Ludvik XIV., znameniti Sončni kralj, pa je imel precej večje ambicije. Leta 1661 je začel obsežno preobrazbo posestva v razkošno palačo, kakršne Evropa še ni videla. Leta 1682 je tja preselil kraljevi dvor in središče francoske oblasti.
Versailles je postal pravo mesto v malem. Na posestvu se je lahko zadrževalo več tisoč ljudi, od članov kraljeve družine in plemičev do služabnikov, obrtnikov in vojakov. Palača, ki je danes uvrščena na Unescov seznam svetovne dediščine, pa ni bila le dom francoskih vladarjev, temveč tudi prizorišče političnih spletk in dogodkov, ki so spreminjali evropsko zgodovino.
Zrcala, tisoči sveč in vrtovi, katerih vonj je povzročal slabost
Med najbolj občudovanimi prostori je znamenita Zrcalna dvorana, ki jo je zasnoval arhitekt Jules Hardouin-Mansart. Njene stene krasi kar 357 ogledal, ki so bila v 17. stoletju izjemno dragocena. Takrat so pri izdelovanju kakovostnih ogledal prevladovali Benečani, Francozi pa so želeli dokazati, da lahko ustvarijo še veličastnejšo mojstrovino.
Po legendi naj bi beneške oblasti obrtnikom celo grozile s smrtno kaznijo, če bi skrivnosti izdelovanja ogledal razkrili tujcem. Ali se je to res zgodilo, ni zanesljivo potrjeno, zgodba pa lepo ponazarja, kako dragoceno je bilo nekoč znanje izdelovanja zrcal.
Ob posebnih priložnostih se je dvorana spremenila v morje svetlobe. Po nekaterih pripovedih naj bi med razkošnimi slavji prižgali celo 20.000 sveč, ki so ustvarjale skoraj pravljično vzdušje. Toda prav ta dvorana je bila tudi prizorišče enega najpomembnejših političnih dogodkov 20. stoletja. V njej so 28. junija 1919 podpisali versajsko mirovno pogodbo z Nemčijo po prvi svetovni vojni.
Nič manj osupljivi niso vrtovi, ki jih je oblikoval André Le Nôtre. Fontane, kipi, geometrijsko oblikovane zelenice in kilometri sprehajalnih poti še danes pričajo o izjemnem bogastvu francoskega dvora. A tudi lepota je imela svojo neprijetno plat. Vonj cvetja naj bi bil v nekaterih predelih, predvsem v okolici Trianona, tako intenziven, da je obiskovalcem povzročal slabost in glavobole.
Skrivna zatočišča Marije Antoanete in kraljevske razvade
Versailles ni bil le prizorišče političnih odločitev, temveč tudi številnih ljubezenskih zgodb. Marija Antoaneta, žena Ludvika XVI., je imela na posestvu svoje zasebno zatočišče, Petit Trianon, kamor se je umikala pred strogimi pravili dvornega življenja. V bližini je stal tudi znameniti Tempelj ljubezni, okrogel paviljon s kipom Kupida.
Še skrivnostnejša je bila majhna jama, obdana z bujnim rastlinjem. Po pripovedih naj bi imela dva vhoda in ležišče iz mahu, zaradi česar je bila kot nalašč za skrivna srečanja. Ali so tam res imeli prepovedane romance, ostaja skrivnost.
Kraljica si je omislila tudi pravo podeželsko vasico s kmetijo, vrtovi in hišicami, kjer se je lahko vsaj za nekaj časa umaknila razkošnemu življenju. Vasico so začeli graditi leta 1783, na tamkajšnji kmetiji pa so pridelovali živila za kraljevo kuhinjo.
Posebno poglavje kraljevskega življenja je bila hrana. Kuhinje so bile od kraljevih zasebnih prostorov tako oddaljene, da naj bi se jedi na poti do njegove mize pogosto ohladile. Ludvik XV. je zato dal urediti dodatne kuhinjske prostore bližje svojim sobanam.
Med priljubljenimi kraljevskimi razvadami je bila tudi vroča čokolada, ki je v 17. in 18. stoletju veljala za dragoceno eksotično pijačo. Pripisovali so ji celo afrodizične lastnosti. Marija Antoaneta naj bi bila nad njo tako navdušena, da je na dvor pripeljala svojega izdelovalca čokolade. Tradicija je živa še danes, saj lahko obiskovalci Versaillesa vročo čokolado okušajo tudi v tamkajšnji čajnici Angelina.
A življenje v palači ni bilo vedno tako prijetno, kot bi pričakovali. Kljub neverjetnemu razkošju je primanjkovalo stranišč. Člani kraljeve družine so uporabljali posebne toaletne stole s posodami, drugi prebivalci pa nočne posode. Nekatere so bile celo srebrne, kar pa ni preprečilo neprijetnih vonjav, ki so se širile po palači. Šele postopoma so začeli uvajati sodobnejše sanitarne rešitve.
Od divjih živali do znanstvenih odkritij in revolucije
Manj znano je, da je bil Versailles tudi pomembno središče znanstvenega raziskovanja. Na posestvu so uredili kraljevo menažerijo, v kateri so prebivale eksotične živali z različnih koncev sveta. Posebnost je bila razporeditev živalskih ograd okoli osrednjega paviljona, od koder so si obiskovalci lahko ogledovali živali. Takšna zasnova je vplivala na poznejši razvoj evropskih živalskih vrtov.
Versailles je imel pomembno vlogo tudi pri razvoju botanike. V rastlinjakih so gojili za tisti čas eksotične rastline, med drugim ananas, kavo in vaniljo. Leta 1759 je botanik Bernard de Jussieu na območju Trianona po naročilu Ludvika XV. uredil botanični vrt z izjemno velikimi rastlinjaki, kjer so raziskovali in gojili redke rastlinske vrste. Ob vsem bogastvu pa je med kraljevim dvorom in običajnimi Francozi zeval vse večji prepad. Medtem ko so plemiči uživali v razkošnih zabavah, se je velik del prebivalstva spopadal z revščino in pomanjkanjem. Versailles je postal simbol privilegijev monarhije, proti katerim se je leta 1789 obrnila francoska revolucija.
Eden od simbolov nekdanjega razkošja so tudi veličastna pozlačena kraljeva vrata. Med revolucijo so jih odstranili, leta 2008 pa so jih obnovili in pri pozlati uporabili približno 100.000 zlatih lističev. Med dodatnimi zanimivostmi velja omeniti še kraljevo opero, ki so jo odprli leta 1770 ob poroki bodočega Ludvika XVI. in Marije Antoanete. Veljala je za eno najimenitnejših gledaliških dvoran v Evropi, danes pa v njej znova prirejajo operne predstave, balete in koncerte.
Versailles tako ostaja mnogo več kot veličastna palača. Je prostor, kjer se prepletajo umetnost, znanost, ljubezenske spletke, politična moč in človeške slabosti. Za njegovimi pozlačenimi zidovi se skriva svet, v katerem je bilo skoraj vse dovoljeno – razen življenja brez pravil kraljevega dvora.
