Razstava ni zamišljena kot klasična zbirka fosilov. Njena posebnost je v tem, da obiskovalca poskuša popeljati od posamezne kosti ali kamnine do zgodbe o živali, ki je nekoč živela, in okolju, v katerem je živela. Pri tem imajo pomembno vlogo tudi tridimenzionalni modeli in ilustracije, ki obiskovalcu pomagajo razumeti, kako so bile živali, katerih ostanke danes vidimo v vitrini, videti v resnici.
Dinozavri niso
le ameriška zgodba
Med bolj zanimivimi primerki so ostanki dinozavrov, najdeni na območju Kozine. V Sloveniji sicer nimamo ohranjenih celotnih okostij dinozavrov, vendar so njihove kosti pomemben dokaz, da so te živali nekoč živele tudi na območju današnje države. Najdbe so bile odkrite v krednih apnencih pri gradnji avtocestnega kraka proti Primorski. Kosti so bile v nekdanji kraški kotanji oziroma breznu, kamor jih je voda prinesla iz okolice. Bile so polomljene in med seboj pomešane, zato so raziskovalci predse dobili nekakšno fosilno sestavljanko. »Tu notri je vse zmešano, kot nekakšna sestavljanka teh kosti. Na Inštitutu za paleobiologijo in evolucijo Ivana Rakovca so ugotovili, da so pripadale hadrozavrom, račjekljunim dinozavrom,« ob gmoti fosilov pojasnjuje dr. Rok Gašparič, soavtor razstave z Inštituta za paleobiologijo in evolucijo.
Zanimivo je tudi, da ti dinozavri niso dosegali velikosti svojih sorodnikov iz Severne Amerike. V obdobju krede je bilo namreč območje današnje Slovenije precej drugačno. Namesto velike celine so tukaj obstajali otoki. »Na otokih je že sicer tako, da so živali, ki tam živijo, manjše. Tudi ti dinozavri niso dosegali velikosti severnoameriških, ampak so bili nekoliko manjši. Odrasli primerki so bili dolgi do približno štiri metre,« pravi Gašparič.
Prav zato so na razstavi ob fosilnih kosteh pomembne rekonstrukcije, ki jih je pripravila Ana Turičnik. Z njimi je mogoče veliko lažje razumeti, kaj se pravzaprav skriva za posameznim fosilom. »Če pokažeš samo koščke črnih kosti, je težko razumeti, da so to naši slovenski dinozavri. Zato je rekonstrukcija tako pomembna,« pravi Gašparič.
Najstarejši morski konjički
Posebno mesto na razstavi imajo fosili morskih konjičkov iz Tunjiškega gričevja. Gre za najstarejše znane morske konjičke na svetu, med najdbami pa sta bili prepoznani dve vrsti. »Rekli smo, dajmo narediti en parček, mogoče v nekem lepem prizoru, kako se parita oziroma kako poteka njun ples,« pripoveduje doc. dr. Tomaž Hitij, eden od avtorjev razstave. Obiskovalec tako ne vidi samo fosila, temveč tudi rekonstrukcijo živali, ki je nekoč plavala v morju. Prav to je eden glavnih namenov razstave – pokazati, da fosil v vitrini ni zgolj lep ali nenavaden kamen. »Vsak fosil je v bistvu neka redka stvar. Zelo malo stvari se dejansko fosilizira po tem, ko organizem odmre. Fosil je zato sam po sebi izjemen dogodek,« poudarja Hitij.
Med razstavljenimi primerki so tudi nenavadni triasni ožigalkarji, ki so raziskovalcem dolgo povzročali težave pri določanju. Za eno od teh živali so sprva menili, da gre za nekakšnega črva, poznejše raziskave pa so pokazale drugačno zgodbo. »Če nekdo reče, da nekaj ne more obstajati, to še ne pomeni, da ne obstaja. Morda tega samo še nisi našel,« pravi Gašparič. Pri paleontologiji je namreč veliko odvisno od tega, kaj se je v kamninah sploh uspelo ohraniti.
Kamnik je poln paleontoloških zgodb
Zamisel o Muzeju evolucije Kamnik izhaja prav iz dejstva, da je območje Kamnika izjemno bogato z zgodbami o življenju v geološki preteklosti. V Kamniško-Savinjskih Alpah so bili najdeni triasni fosili, v Motniku ostanki najstarejših sesalcev na območju Slovenije, Tunjiško gričevje je znano po fosilnih morskih konjičkih, Mokriška jama je bila prebivališče jamskih medvedov in pračloveka, v Nevljah pa so odkrili ostanke ledenodobnega mamuta.
»Kamnik je eno tako središče teh zgodb. Res je ogromno stvari okoli,« pravi Gašparič. Pri tem opozarja, da številne najdbe širši javnosti še niso dovolj poznane. Del jih je shranjen v muzejskih depojih in raziskovalnih zbirkah, druge hranijo zasebni zbiratelji, njihove zgodbe pa pogosto poznajo predvsem strokovnjaki. Prav tu vidita avtorja razstave prostor za muzej evolucije. Ne kot še en muzej, v katerem bi obiskovalci hodili od vitrine do vitrine, temveč kot sodoben, interaktiven prostor, ki bi povezal znanost, lokalno dediščino in izobraževanje.
Ideja o Muzeju evolucije Kamnik je bila v letu 2026 razvita tudi v okviru projekta PUŠ B Muzej evolucije Kamnik – koncept in idejna zasnova za sodoben interaktivni naravoslovni muzej, ki je potekal na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani pod okriljem ministrstva za visoko šolstvo, znanost in inovacije.
Od gasilskega kombija do muzeja
Začasna razstava v samostanu bo sicer le eden od dogodkov, povezanih s predstavitvijo projekta. Na Glavnem trgu bo v času Kamfesta parkiran tudi predelan gasilski kombi. V njem bo mogoče videti opremo, ki jo paleontologi uporabljajo pri iskanju fosilov, večje primerke in druge pripomočke. Ob stojnici bodo obiskovalci lahko poklepetali z avtorji in sodelavci projekta, otroci pa bodo lahko nekatere primerke tudi prijeli v roke. Kdor ima doma kamen ali fosil, za katerega ne ve, kaj pravzaprav je, ga lahko prinese s seboj. Strokovnjaka bosta pomagala pri prepoznavanju in razlagi najdbe. »Naša ideja je, da bi tukaj mesto našlo prostor tudi za stalni muzej evolucije. Zdaj želimo ta koncept predstaviti javnosti,« pravita Gašparič in Hitij.
Tudi film o Mary Anning
Paleontologija bo v okviru Kamfesta dobila tudi filmsko zgodbo. V četrtek, 13. avgusta, bo v letnem kinu, ki ga gosti samostan, na sporedu animirani film o Mary Anning, pionirki paleontologije, ki je v začetku 19. stoletja ob angleški obali iskala fosile in s svojimi najdbami pomembno prispevala k razvoju znanosti. Uro pred projekcijo, ob 20. uri, bo potekal tudi pogovor z Gašparičem, ki je lani prejel nagrado Mary Anning Award britanskega paleontološkega združenja, za pomemben prispevek k paleontološki znanosti.