Ko pomislimo na terapevtske živali, se običajno spomnimo na zveste pse ali veličastne konje. Vendar pa strokovnjaki po vsem svetu – vključno z vodilnimi organizacijami za terapijo s pomočjo živali – vse bolj izpostavljajo izjemno in pogosto spregledano zdravilno moč oslov. Asinoterapija, kot so strokovno poimenovali takšno terapijo, dokazano lajša simptome avtizma, pomaga pri travmah in prinaša mir starejšim osebam.
Strokovnjaki iz britanske organizacije The Donkey Sanctuary, enega največjih centrov za reševanje oslov in izvajanje terapij na svetu, opozarjajo, da je trma, ki jo pogosto pripisujemo oslom, v resnici znak njihove visoke inteligence in močnega samoohranitvenega nagona.
Največje uspehe osli dosegajo prav pri delu z otroki z motnjami avtističnega spektra. Osli imajo namreč v primerjavi s konji veliko bolj umirjeno, izjemno stoično naravo. Konj je po svoji evolucijski naravi plen – če se prestraši, bo njegov prvi instinkt beg. Osel, ki evolucijsko izvira iz grobega, goratega in puščavskega terena, kjer bi slep beg pomenil padec v prepad, pa reagira drugače: ko se prestraši, obmiruje, analizira situacijo in premisli. Tako rekoč ’zamrzne’.
Ta lastnost je v terapiji neprecenljiva. Otroci z avtizmom imajo pogosto težave s človeškim očesnim stikom in nepredvidljivimi, hitrimi reakcijami ljudi ali živali, kar v njih vzbuja hud stres. Osel pa ne obsoja, predvsem pa je počasen, stabilen in predvidljiv. Ritem krtačenja oslove goste dlake pri otroku deluje meditativno in mu pomaga pri regulaciji lastnih čustvenih izbruhov. Poleg tega so osli po velikosti manjši in manj zastrašujoči od konjev, kar otrokom omogoča, da z njimi lažje vzpostavijo stik v višini lastnih oči. »Osel deluje kot ogromna, topla in dihajoča blazina za prizemljitev. Njegov srčni utrip in enakomerno dihanje neposredno vplivata na regulacijo živčnega sistema otroka, ki je v stiski,« poudarjajo strokovnjaki za asinoterapijo.
Zdravljenje nevidnih ran: anksioznost in PTSM
Moč oslov pa se ne konča pri avtizmu. Asinoterapija se neverjetno uspešno uporablja tudi pri odraslih, ki se spopadajo s hudimi anksioznimi motnjami, depresijo in posttravmatsko stresno motnjo (PTSM) – na primer pri vojnih veteranih ali žrtvah zlorab.
Ljudje, ki so preživeli hude travme, pogosto izgubijo zaupanje v okolico in so nenehno v stanju preživetja. Ker osli izjemno dobro berejo govorico telesa, človeka takoj »začutijo«. Da bi osel sodeloval z vami in vam sledil, mu ne morete preprosto ukazovati; z njim morate zgraditi odnos, ki temelji na mirnosti in medsebojnem zaupanju. Ko oseba s PTSM uspe pomiriti sebe do te mere, da ji osel zaupa in ji prostovoljno sledi, je to izjemno močan psihološki preboj.
Nežni spremljevalci v jeseni življenja
Tretja velika skupina, ki ji osli prinašajo ogromno koristi, so prebivalci domov za starejše, še posebej tisti z demenco ali Alzheimerjevo boleznijo. Številni terapevtski centri po Evropi redno organizirajo obiske oslov v domovih za ostarele.
Ker so osli neverjetno nežni in potrpežljivi, se radi pustijo božati in crkljati. Fizični stik z njihovo mehko dlako pri starejših sproža sproščanje oksitocina in zmanjšuje občutek osamljenosti. Še več, pri pacientih z demenco stik z živaljo pogosto prebudi stare, globoko zakopane spomine na mladost, kmetijo ali podeželje, kar omogoča trenutke jasnosti in ganljive pogovore, ki bi bili sicer nemogoči.
