Tropski gozdovi, ki so bili v preteklosti uničeni zaradi obsežnega krčenja, si lahko opomorejo bistveno hitreje, kot so doslej predvidevali ekologi. Nova študija, osredotočena na območje Amazonije, ugotavlja, da se lahko v tako imenovanih sekundarnih gozdovih v pičlih treh desetletjih obnovi kar 90 odstotkov prvotne biotske raznovrstnosti, kar prinaša nov zagon globalnim prizadevanjem za blažitev podnebnih sprememb.
Izsledki raziskave, nedavno objavljeni v ugledni znanstveni reviji Nature, temeljijo na obsežni analizi 62 gozdnih območij v Ekvadorju. Mednarodna raziskovalna skupina pod vodstvom okoljskega znanstvenika Tima Metza je preučevala 16 različnih skupin organizmov, med njimi rastline, žuželke in glive. Podatki razkrivajo izjemno naravno odpornost in sposobnost regeneracije ekosistemov, ki so bili v preteklosti uničeni zaradi kmetijstva ali industrije.
Visoka mobilnost
Ključni dejavnik te nepričakovano hitre obnove je visoka mobilnost lokalne favne. Kljub razdrobljenosti pokrajine, ki je posledica deforestacije, so raziskovalci ugotovili, da živalske vrste, kot so ptice, netopirji in čebele, izjemno učinkovito prehajajo med ohranjenimi zaplatami gozda. Njihovo hitro gibanje pospešuje širjenje semen in opraševanje, kar vodi v bliskovito ponovno naselitev in ozelenitev prej degradiranih površin.
Kljub spodbudnim podatkom glede hitrosti vrnitve biotske raznovrstnosti pa znanstveniki svarijo pred napačno interpretacijo. Hitra regeneracija ne pomeni celovite obnove pragozda, ki se je razvijal tisočletja.
Dinamična metrika obnove namreč kaže razkorak med stopnjo povratka vrst in njihovo dolgoročno odpornostjo. Medtem ko se krošnje dreves in številne živali vrnejo hitro, rast starodavnih orjaških dreves traja več desetletij. Še počasneje poteka obnova specifičnih talnih ekosistemov. Mikrobiom in bakterije v prsti ostanejo osiromašeni dolgo po deforestaciji, vrste, ki so strogo vezane na debelo plast gozdnega opada – študija kot primerljiv fenomen izpostavlja nekatere vrste kameleonov na Madagaskarju –, pa za vrnitev potrebujejo stoletja.
Okoljske politike
Analiza je razkrila tudi, da usoda obnove močno sloni na vrsti prejšnjih posegov v naravo. Hitrost regeneracije biotske raznovrstnosti se drastično razlikuje glede na to, čemu je bilo zemljišče po deforestaciji namenjeno.
Sekundarni gozdovi, ki so začeli znova rasti na opuščenih kmetijskih površinah z manj intenzivno rabo, na primer na nekdanjih plantažah kakavovcev, kažejo izjemno hiter trend okrevanja. Nasprotno pa degradirana tla nekdanjih živinorejskih pašnikov, ki so zaradi teptanja in pomanjkanja hranil močno osiromašena, zavirajo rast rastlin in drastično upočasnjujejo naravno obnovo.
Ugotovitve raziskovalcev ponujajo ključne usmeritve za prihodnje okoljske politike v državah Južne Amerike. Varovanje obstoječih primarnih gozdov ostaja prioriteta, a nova spoznanja dokazujejo, da lahko usmerjeno in strateško prepuščanje izčrpanih kmetijskih zemljišč naravni obnovi predstavlja izjemno učinkovito orodje v boju proti upadanju globalne biotske raznovrstnosti.
