V poznih devetdesetih letih se je v finskem industrijskem mestu Nokia zgodilo res nekaj izjemnega. Številni lokalni prebivalci, predvsem starejše ženske in upokojenke, so nepričakovano postali milijonarji. Do nenadnega bogastva pa niso prišli s pomočjo zapletenih borznih špekulacij, temveč z unovčenjem starih, fizičnih delniških certifikatov lokalnega podjetja, ki se je tik pred tem iz proizvajalca gume in papirja preoblikovalo v globalnega telekomunikacijskega giganta.
Mesto Nokia, ki leži približno 15 kilometrov zahodno od Tampereja na Finskem, je bilo desetletja dom istoimenskega industrijskega konglomerata. Podjetje Nokia je v preteklosti proizvajalo širok spekter dobrin, vključno s papirjem, gumijastimi škornji, avtomobilskimi pnevmatikami in celo toaletnim papirjem. V obdobju pred digitalizacijo finančnih trgov je bilo lastništvo delnic med lokalnim prebivalstvom močno razširjeno. Zaposleni so delnice pogosto prejemali kot del kompenzacije ali pa so jih kupovali iz občutka pripadnosti lokalnemu okolju, fizične vrednostne papirje pa so družine pogosto shranjevale doma kot dolgoročni varnostni sklad.
Konec osemdesetih let je bil konglomerat finančno izčrpan in na robu stečaja. Pod vodstvom takratnega izvršnega direktorja Jorme Ollile je podjetje izvedlo eno najbolj radikalnih prestrukturiranj v sodobni korporativni zgodovini. Ollila je sprejel odločitev o prodaji tradicionalnih industrijskih obratov in celoten kapital preusmeril v razvoj takrat nastajajočega mobilnega standarda GSM.
Odločitev je sprožila izjemno rast. Med letoma 1992 in 2000 je vrednost delnic Nokie na mednarodnih trgih zrasla za več tisoč odstotkov. Podjetje je prevzelo vodilni tržni delež v mobilni telefoniji in postalo najvrednejša evropska korporacija.
Medtem ko so institucionalni vlagatelji na Wall Streetu in v Londonu aktivno trgovali z opcijami, so največje donose ustvarili prebivalci finske province, ki so sledili strategiji dolgoročnega lastništva (buy-and-hold). Po navedbah bančnih uradnikov iz tistega časa so v lokalni poslovalnici banke Nordea redno beležili primere, ko so starejše občanke prinesle zmečkane delniške certifikate, da bi preverile njihovo vrednost. Zneski, ki so prvotno znašali le nekaj sto finskih mark, so se zaradi eksponentne rasti podjetja pretvorili v milijone.
Kljub nenadnemu prilivu kapitala v regijo je vpliv finske kulture skromnosti preprečil ekstravagantno potrošnjo. Poročila iz tistega časa kažejo, da so novopečeni milijonarji sredstva večinoma investirali nazaj v lokalno gospodarstvo, denimo s prenovo nepremičnin, nakupom kmetijske mehanizacije in obnovo gospodarskih poslopij, medtem ko je njihov življenjski slog ostal nespremenjen.
Čeprav je Nokia kasneje, predvsem po letu 2007 in prihodu pametnih telefonov konkurenčnih podjetij, kot sta Apple in Samsung, izgubila primat na trgu, ta zgodovinski dogodek v finančni stroki ostaja referenčni primer uspešne korporativne preobrazbe in dokaz učinkovitosti potrpežljivega, dolgoročnega investiranja.
