Lahko bi rekli, da živimo v času političnih kriz, ostre polarizacije in neskončnih debat, ki pogosto spominjajo na dvoboj mimogovorečih. V takem stanju se zdi politično zbadanje kot mimobežna oblika zabave. Šale so zgolj kot nekakšna motnja. Toda če na politično satiro in humor pogledamo skozi lečo psihologije in zgodovine, ugotovimo nekaj precej bolj zanimivega. Humor ni stranski produkt zdrave družbe. V resnici je koristen obrambni mehanizem in preživetveno orodje!
Vzemimo šalo iz naftalina: Tito s šibrovko ustreli proti divjim racam, vendar ne zadene niti ene. Ob njem neki ambiciozni mali politik pripomni: »Neverjetno! Mrtve, a letijo.«
Tako kratka, vendar tako življenjska. In bržkone, lahko dodamo, brezčasna. Aktualna takrat, aktualna danes. Samo imena se spreminjajo …
Humor in možgani
Da bi razumeli, zakaj je pravica do posmehovanja politiki in politikom tako ključna, moramo najprej razumeti, kako humor komunicira z možgani in zakaj ima dovoljenje za prečkanje meja, ki jih resen diskurz ne sme prestopiti.
Najprej poglejmo v zgodovino. V srednjem veku je imel kraljevi dvor strogo in neusmiljeno hierarhijo, prežeto s strahom in prilizovanjem. Samo ena oseba je imela ekskluzivno pravico, da absolutističnemu vladarju v obraz pove kruto resnico, ne da bi ob tem dobesedno izgubila glavo – dvorni norec. Ta privilegij ni bil zgolj naključna anomalija. Bil je strogo institucionaliziran varnostni ventil.
Vladarji so (vsaj tisti pametnejši) intuitivno razumeli, da potrebujejo nekoga, ki jim bo nastavil ogledalo in predrl njihov balonček nedotakljivosti, ne da bi pri tem sprožil politično krizo. Danes to natančno določeno vlogo prevzemajo satiriki, karikaturisti, humoristi. Ti sodobni »norci« na videz ponujajo zgolj šale, v resnici pa za družbo izvajajo kritično psihološko funkcijo nadzora moči in blaženja napetosti.
Zakaj pa je humor lahko tako uničujoče učinkovit? Odgovor se skriva v naši nevrobiologiji. Ko nam kdo predstavi suhoparen politični argument, ki morda celo nasprotuje našim obstoječim prepričanjem, možgani takoj sprožijo obrambni mehanizem. V psihologiji temu pravijo motivirano sklepanje. V milisekundi zgradimo mentalni zid, iščemo logične luknje v nasprotnikovi tezi in zavrnemo informacijo.
Obrambni zidovi
Toda ko poslušamo dobro zastavljeno šalo, naši možgani ne pričakujejo napada na prepričanja, pač pa razplet, presenečenje in nagrado v obliki dopamina. Smeh je neprostovoljna, instinktivna reakcija. Ko se iskreno nasmejimo absurdnosti neke politične poteze, smo v tistem trenutku, mimo zavestne kontrole, priznali njeno resničnost. Obrambni zidovi padejo.
Humor, satira pa še posebej deluje na principu pravljice o cesarjevih novih oblačilih. Še posebej moderna politika je mojstrica ustvarjanja zapletenih iluzij. Zanaša se na birokratski žargon, skrbno zrežirane PR-kampanje in grandiozne govore, s katerimi skuša zakriti banalne resnice. Človek se ob tej gori skrbno kuriranih informacij hitro počuti nemočnega in intelektualno utrujenega.
In tukaj nastopi genialnost humorja. Dober komik vzame to neprebojno trdnjavo političnega besediščenja in jo neusmiljeno sleče do golega bistva. Deluje kot tisti mali deček v množici, ki brez strahu s prstom pokaže na vladarja in vzklikne: »Toda cesar je nag!« Ne potrebujemo esejev, da bi razkrinkali dvoličnost. Dovolj je ena sama ostra, dobro merjena prispodoba, ki kompleksno politično laž skrči na golo absurdnost.
Kar resnično dela satiro mogočno, ni samo zmožnost, da razbremeni in nasmeje množice. Največja moč se skriva v tem, kako vpliva na tiste, ki so tarča šal. Zakaj zakrknjeni politiki organsko ne prenesejo šale na svoj račun in zakaj je smeh največji protistrup za vsak fanatizem, razkriva psihologija tistih, ki se bojijo lastne sence. Mimogrede: Tito je menda rad poslušal šale na svoj račun. Še posebej tiste »prepovedane«.
