Danes besedo superživilo pogosto povezujemo z eksotičnimi rastlinami, ki rastejo v oddaljenih tropskih krajih in do naših polic prepotujejo na tisoče kilometrov. Vendar imamo enega najmočnejših naravnih zaveznikov zdravja pogosto posajenega kar na domačem vrtu, morda celo v obliki žive meje. Aronija, grmovnica z značilnimi temno vijoličnimi do skoraj črnimi jagodami, je v zadnjih desetletjih doživela izjemen razcvet priljubljenosti. Njen okus je za marsikoga sprva neizprosen in močno trpek, a prav v tej trpkosti se skriva neverjetna biokemična moč, ki jo sodobna znanost šele dobro začenja v celoti razumeti. Čeprav se zdi, da je aronija k nam prišla nedavno, je njena zgodba dolga, prepletena z indijansko tradicijo in ruskimi botaničnimi eksperimenti.
Od indijanskih zdravilcev
Domovina aronije (poznane tudi kot črnoplodna aronija oziroma Aronia melanocarpa) je vzhodni del Severne Amerike. Tam so jo v vlažnih gozdovih in ob rečnih bregovih že pred stoletji odkrile in s pridom uporabljale številne indijanske skupnosti. Staroselci, kot so bili pripadniki plemen Potawatomi in Abenaki, so hitro prepoznali njeno vrednost. Ker so jagode izjemno trpke in surove težko užitne, so jih Indijanci pogosto sušili na soncu. Poleg tega so iz lubja in korenin kuhali čaj za lajšanje prebavnih motenj in zbijanje vročine.
Pot aronije v Evropo in naše kraje pa ni bila neposredna. V začetku 19. stoletja je rastlina kot okrasni grmiček prispela v nekatere evropske botanične vrtove, a njena prava vrednost je bila spregledana. Preboj se je zgodil šele na prelomu iz 19. v 20. stoletje v carski Rusiji. Sloviti ruski botanik in sadjar Ivan Vladimirovič Mičurin, ki je iskal rastline, sposobne preživeti ekstremne sibirske zime, je opazil njeno neverjetno odpornost proti mrazu – aronija namreč prenese temperature tudi do minus 40 stopinj Celzija. Mičurin je z načrtno selekcijo vzgojil sorte z večjimi in sočnejšimi plodovi. Iz Rusije in Sovjetske zveze se je gojenje po drugi svetovni vojni razširilo v vzhodno Evropo, predvsem na Poljsko, ki je danes največja pridelovalka aronije na svetu. V slovenski prostor je aronija sramežljivo vstopila šele v poznih osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja, pravi bum pa je doživela v zadnjih dvajsetih letih, ko so ljudje začeli množično iskati naravne rešitve za krepitev imunskega sistema.
Gojenje aronije pri nas je izjemno hvaležno. Gre za eno najmanj zahtevnih sadnih vrst, kar si jih lahko zamislite. Je skoraj popolnoma odporna proti boleznim in škodljivcem, zato ne potrebuje škropljenja s pesticidi in je idealna za ekološko pridelavo.
Zakladnica zdravja
Največja vrednost aronije se nedvomno skriva v njenem izjemnem vplivu na človeško telo. Če bi morali izpostaviti zgolj eno njeno lastnost, bi bila to absolutna prevlada na lestvici antioksidantov. Ko so znanstveniki merili tako imenovano vrednost ORAC (Oxygen Radical Absorbance Capacity), ki označuje sposobnost živila, da nevtralizira proste radikale v telesu, je aronija pometla s konkurenco. Njena vrednost je nekajkrat višja od borovnic, robid, malin ali brusnic. Za to so zaslužni predvsem polifenoli, specifično antocianini – naravna barvila, ki dajejo plodovom značilno temno, skoraj črno barvo.
Ti močni antioksidanti so ključni borci proti oksidativnemu stresu, ki je glavni krivec za prezgodnje staranje celic in razvoj številnih kroničnih bolezni, vključno z rakom in nevrodegenerativnimi obolenji. Redno uživanje aronije (na primer v obliki 100-odstotnega hladno stiskanega soka) ima dokazano izjemno ugodne učinke na srčno-žilni sistem. Snovi v njej pomagajo ohranjati prožnost krvnih žil, preprečujejo nabiranje oblog na stenah arterij ter dokazano znižujejo krvni tlak. Raziskave so prav tako pokazale, da ekstrakt aronije pomaga pri uravnavanju holesterola v krvi – znižuje raven škodljivega LDL-holesterola in trigliceridov, hkrati pa blagodejno vpliva na zvišanje dobrega HDL-holesterola.
Aronija je tudi odlična pomočnica pri presnovnih težavah. Izkazala se je kot koristna pri uravnavanju krvnega sladkorja, saj upočasnjuje absorpcijo ogljikovih hidratov in preprečuje nenadne skoke glukoze v krvi po obrokih, kar je izjemno pomembno za ljudi z inzulinsko rezistenco ali sladkorno boleznijo tipa 2. Značilni trpki okus, ki nam ob ugrizu v svežo jagodo dobesedno potegne usta skupaj, je posledica visoke vsebnosti taninov. Čeprav so tanini tisti, ki otežujejo uživanje surovih plodov v večjih količinah, pa v prebavnem traktu delujejo blagodejno, saj umirjajo vnetja želodčne in črevesne sluznice in so se v ljudskem zdravilstvu pogosto uporabljali za blaženje driske.
Ne smemo pozabiti niti na imunski sistem. Drobne črne jagode so prava vitaminska bomba – poleg visoke vsebnosti vitamina C vsebujejo tudi vitamine A, E, K in kompleks vitaminov B, folno kislino ter pomembne minerale, kot so kalij, železo, cink, mangan in jod. Ta sinergija hranil močno krepi obrambne mehanizme telesa, zato je kura z aronijinim sokom ali sirupom eden najboljših načinov za pripravo telesa na sezono jesenskih in zimskih prehladov ter viroz.
Kulinarično prebujenje
Kljub impresivnemu zdravstvenemu profilu pa se aronija sooča z majhno oviro v kuhinji: surova je za večino ljudi enostavno pretrpka. Vendar pa s pravilno obdelavo ta navidezna pomanjkljivost izgine in aronija se prelevi v prvovrstno kulinarično sestavino. Prvi trik, ki ga uporabljajo vsi ljubitelji tega sadeža, je zamrzovanje. Če sveže nabrane plodove za nekaj dni postavite v zamrzovalnik (ali pa jih naberete šele po prvi slani), se struktura taninov spremeni in trpkost se občutno zmanjša, plodovi pa postanejo nekoliko slajši.
Najpogosteje se iz aronije prideluje 100-odstotni matični sok, ki ga zaradi moči uživamo skoraj kot zdravilo – običajno zadostuje že majhno šilce (cca 30 do 50 ml) zjutraj na tešče, lahko pa ga razredčimo z vodo ali jabolčnim sokom. Izjemno priljubljeni so tudi sirupi, likerji in celo aronijino vino, ki po okusu marsikoga spominja na polna in taninasta rdeča vina, a ne vsebuje grozdja.
Pri kuhanju se aronija odlično obnese v marmeladah in džemih. Ker vsebuje zelo veliko naravnega pektina, marmelada odlično želira. Kuharji priporočajo, da se jo meša z drugim, slajšim sadjem. Kombinacija aronije s hruškami, jabolki ali slivami je naravnost božanska, saj sladkoba drugega sadja omili kiselkasto trpkost, aronija pa doda globoko barvo in bogato aromo. Zelo okusna je tudi posušena. Suhe jagode lahko čez zimo uporabimo kot dodatek k jutranjim kosmičem, v smutijih, trail miksih za v hribe ali pa iz njih skuhamo odličen in aromatičen sadni čaj. Pri peki peciva se obnaša podobno kot borovnice ali robide – lahko jo dodamo v mafine, zavihke ali biskvite, kjer bo s svojo intenzivno barvo ustvarila čudovit vizualni kontrast.
