Posamezniki, ki na delovnih sestankih, poslovnih dogodkih ali večjih družabnih srečanjih redko spregovorijo, v večini primerov niso nezainteresirani ali apatični. Najnovejša spoznanja s področja vedenjske psihologije namreč kažejo, da gre pri tem v resnici za aktivno strategijo opazovanja in analiziranja okolice, preden se odločijo za vključitev v razpravo.
Strokovnjaki opozarjajo na pogosto zmoto, ki je še posebej prisotna v današnjem poslovnem svetu. Posameznikovo angažiranost ocenjujejo izključno na podlagi števila izgovorjenih besed, kar pa daje izkrivljeno sliko. Tišina v teh primerih prikriva kognitivno pozornost, pri kateri posamezniki premlevajo ključne točke pogovora, da kasneje zastavijo bolj ciljana vprašanja ali podajo konkretne rešitve.
Raziskovalci so v študiji, objavljeni v znanstveni reviji Journal of Personality and Social Psychology, proučevali dinamiko komunikacije v kontroliranih skupinah. V primeru večjega števila udeležencev seveda raste število senzoričnih informacij. Udeleženci morajo hkrati procesirati obrazno mimiko, prekinitve, menjave tematik in različne komunikacijske stile. Ugotovili so, da za nekatere ljudi postane opazovanje nekakšen obrambni in analitični mehanizem za obvladovanje takšne informacijske preobremenjenosti.
Znanost to vedenje klasificira kot obliko introvertiranosti, ki pa se močno razlikuje od asocialnosti. Namesto izogibanja interakcijam ti ljudje zgolj komunicirajo po drugačnem ključu. V znanstveni reviji Journal of Personality so že pred časom pisali, da specifične oblike introvertiranosti korelirajo s težnjo po spoznavanju socialnega okolja pred aktivnim udejstvovanjem. Takšne ugotovitve dopolnjujejo izsledke študije iz leta 2017, ki takšne profile ljudi opisuje kot osebnosti, nagnjene k »socialni inhibiciji, preferenci do samote in visoki stopnji samozadostnosti«.
V praksi to pomeni, da takšni ljudje pred prvim posegom v debato »berejo sobo«. Spoznavajo neformalno hierarhijo, analizirajo obstoječe medosebne odnose in ocenjujejo, katera mnenja skupina sprejema odprto in katera kritično. Beležijo celo vzorce poslušanja in prekinjanja med ostalimi udeleženci.
Pri tem ključno vlogo igra kontekst. Strokovnjaki poudarjajo, da oseba, ki na sestanku s petnajstimi udeleženci ne spregovori besede, v družbi dveh tesnih sodelavcev pogosto prevzame pobudo v pogovoru. Manjše skupine namreč ustvarjajo bistveno bolj predvidljivo okolje in zmanjšujejo tekmovalnost za prevzem besede, kar omogoča večjo spontanost.
Psihologi zaključujejo, da omenjena raven opazovanja izhaja iz visoke osebnostne senzibilnosti, ki za učinkovito obdelavo podatkov preprosto zahteva nekaj tišine. Ko se ti posamezniki končno vključijo v debato, njihov cilj nikoli ni zapolnjevanje tišine, temveč dodajanje oprijemljive vrednosti in relevantnih informacij k vsebini.
