Ko se vihar po odkritju afere malce poleže in se par odloči, da ne bo izbral poti ločitve, se partnerja soočita z najtežjim vprašanjem. Kaj sedaj?
V tej fazi pogosto naredita usodno napako. Poskušata se vrniti v normalnost, da bi torej zakon spet postal takšen, kot je bil prej. Vendar klinična psihologija izhaja iz dejstva, da vrnitev v preteklost ni mogoča. Priznana terapevtka Esther Perel je nekoč razkrila, da parom v svoji ordinaciji jasno pove: »Vaš prvi zakon je končan. Nepreklicno je mrtev. Vprašanje, pred katerim stojita sedaj, je, ali sta iz teh ruševin pripravljena skupaj ustvariti drugega.«
Ustvarjanje novega odnosa pa je strukturiran in boleč postopek obnavljanja zaupanja.
Dolgo celjenje
Ena največjih frustracij, ki jo doživljajo nezvesti partnerji, je pomanjkanje hitrega napredka. Nekaj mesecev po razkritju afere, ko so že stokrat prosili za odpuščanje, prekinili vse stike z ljubimcem ali ljubimko in postali vzorni partnerji, pričakujejo nekakšno odpuščanje.
Odgovor stroke na to vprašanje pa je, da celjenje po nezvestobi traja v povprečju od 18 mesecev do dve leti. To je povsem biološki in nevrološki čas, ki ga možgani prevaranega partnerja potrebujejo, da na novo sprogramirajo svoj alarmni sistem in prenehajo v partnerju videti grožnjo.
Okrevanje tudi ni linearno. Drži se krivulje, polne vzponov in padcev. Par lahko doživi tri čudovite tedne, ki dajejo občutek, da je najhujše mimo, nato pa prevarani partner zasliši določeno pesem na radiu, ki ga spomni na vse skupaj. To so travmatski sprožilci. V sekundi je spet drugače.
Zaupanja tudi ni mogoče izsiliti, niti ga ni mogoče zahtevati zgolj z besedami, pač pa se mora po aferi ponovno vzpostaviti izključno prek dokazljivih in preverljivih dejanj.
Dr. Janis Spring, avtorica knjige After the Affair, ta proces imenuje prehod v fazo steklene hiše. Za določeno obdobje mora nezvesti partner opustiti svojo pravico do popolne zasebnosti. Če zamudi s sestanka za 15 minut, mora to sporočiti, še preden se prevaranemu partnerju v glavi odvije scenarij groze.
Brez skrivanja
Ko prevarani partner zahteva vpogled v telefon ali elektronska sporočila, nezvesti partner tega ne sme pospremiti z zavijanjem z očmi ali vzdihovanjem, pač pa mora pokazati, da ničesar ne skriva.
Faza steklene hiše ni mišljena kot dosmrtna kazen in ne služi poniževanju nezvestega partnerja. Pač pa je klinična intervencija. Prevarani partner je izgubil stik z realnostjo, ker je bil tako dolgo zavajan. Možnost stalnega preverjanja dejstev deluje kot pomirjevalo za prestrašene možgane.
Najmočnejše orodje, ki ga ima nezvesti partner za obnovo zakona, ni molk, temveč prevzemanje bremena.
Medtem ko je levji delež dela na začetku na plečih nezvestega, mora v drugi polovici okrevanja težko delo opraviti tudi prevarani partner.
Zamera in jeza sta v prvih mesecih naravni zaščitni mehanizem. Vendar dolgotrajna jeza, kaznovanje partnerja in vztrajanje v vlogi žrtve onemogočajo vsakršno možnost za resnično intimnost. Prevarani partner se mora sčasoma odločiti, ali bo opustil nadzor.
Obnova temeljev se ne zaključi s filmskim trenutkom odpuščanja. To ni amnestija in ne pomeni, da dejanje partnerja nenadoma postane sprejemljivo ali manj boleče.
V psihološkem smislu odpuščanje po aferi pomeni zgolj odpoved pravici do kaznovanja v prihodnosti. Pomeni, da prevarani partner afere ne bo več uporabljal kot orožje pri vsakem naslednjem prepiru o tem, kdo bo odnesel smeti. Da afera preneha biti osrednja zgodba odnosa in postane brazgotina v njuni skupni zgodovini.
