To ni zgodba o eni obnovljeni stavbi, temveč o celem nizu petih kamnitih hiš sredi Kozane v Goriških brdih. Na dvorišče smo vstopili skozi portal, za katerim so se v preprosti privlačnosti nizali hiše, leseni balkoni in kamnita stopnišča. Ob njih so cvetele glicinije in se v spomladanske zelene barve odevale preostale plezalke. Pred dvajsetimi leti so bile tukaj razvaline, v katerih so tri Gorenjke, sestre Zdenka, Klara in Zvonka Truden, ter arhitekt Mitja Žagar videli za večino težko dojemljivo lepoto. Ko smo z dvema od sester, Klaro in Zdenko, zrli v stare fotografije ruševin praznih briških hiš, obraslih z bršljanom, si je bilo težko predstavljati prej in zdaj. To, kar prej ni imelo niti vode in stranišča, je danes butični hotel.
»Za študij arhitekture sem se odločil iz ljubezni do starih stavb. Poleg tega, da mi predstavljajo izziv, kako jih oživiti, mi domišljijo buri njihova preteklost. Kdo je tu živel, koliko generacij, kako so živeli …« je pripovedoval Žagar pred kamnitim portalom.
Domačija v Kozani mu je natrosila dobro mero zanimivih zgodb. Prvotno je bil to del cerkvene posesti benediktinskega samostana redovnic iz Rožaca v Furlaniji, najverjetneje so tukaj pridelovali hrano za samostan. Stavbe so bile priča turškim napadom in njihovemu ognju, v beneških vojnah v 17. stoletju so bile porušene in leta 1764 znova obnovljene. O tem govori letnica, vklesana na enem od portalov.
Kasneje je posest upravljala Goriška škofija. Takrat je v eni od hiš živel upravnik posestva, zato se je hiš prijelo ime Dvor, čeprav to nikoli ni bil dvor. S te posesti menda prihajajo prvi zapisi o briški rebuli in tudi zgodbe o briških kolonih. Italijanska oblast je v 19. stoletju nanjo naselila kolone, obubožane najemnike zemlje, ki so tu tolkli veliko revščino. Iz tistega časa so tudi s te domačije še žive zgodbe, kako so ljudje v želji po potešitvi lakote jedli ptiče. Najslajši je bil menda kos.
»Huda revščina je bila tukaj,« je pokimal Žagar. Takšna je bila tudi arhitektura. Vse hiše v nizu so skromne in široke komaj pet metrov – toliko kot so pač merili najdaljši tramovi, ki so jih lahko požagali v bornih briških gozdovih. Gorenjska druščina je najprej kupila samo prvo hišo v nizu.
»Ko smo stali pred njo, nam je postalo jasno, da ima smisel samo celota,« se je v leto 2003 vrnila Zdenka Truden. V tistem trenutku se je začel najbolj mukotrpen del obnove, to je iskanje lastnikov, raztresenih po celem svetu, in prepričevanja, da ruševine prodajo. »Do cilja nas je pripeljala le skupna močna volja in Zdenkina osredotočenost na končni cilj,« se posmeje Klara Truden. V obnovo se niso podali naivno, saj je arhitekt že vodil več obnov kompleksov starih hiš v koprskem zaledju in na Krasu. Vedeli so tudi, kaj pomeni obnavljati spomeniško zaščitene stavbe, a so jih kljub temu upravni postopki pošteno utrudili.
Čeprav so v kompleksu nekdaj živele nune, čeprav so tukaj stanovali predstavniki goriških škofov, pri obnovi niso našli zakladov – z eno izjemo. Pod tlemi zadnje hiše v nizu se skriva naravni zbiralnik vode. Ko je Klara Truden prižgala luč, se je v luknji, v naravno skalo izdolbeni več metrov pod površjem, zalesketala podtalnica. Tako čista, da se je videlo dno. »Na briških domačijah to ni nič kaj tako posebnega, je pa ta vodnjak eden redkih, ki stoji znotraj stavbe,« nam je pojasnila solastnica domačije, ki je danes namenjena turistom. Vrata z gankov vodijo v sobe in apartmaje. Obiskovalci lahko v njih v živo vidijo, da noben zid v briški hiši ni raven, spoznajo delovanje značilne briške kuhinje, se dotaknejo več sto let starih tramov in poskusijo ugotoviti, kaj je šporča. Namig: danes bi temu rekli pomivalni stroj.
