Na robu slikovite poti v nemškem Schwarzwaldu se razmočene stopnice pogreznejo v vodo in blato do gležnjev, kar od obiskovalca zahteva precejšnjo mero previdnosti. A prava posebnost te poti je drugje – zasnovana je namreč tako, da jo obiskovalci prehodijo popolnoma bosi.
Poti za bosonogo hojo obstajajo po vsem svetu in vabijo ljudi, da se naravi približajo prek zvokov in neposrednih občutkov. Občutek hladnega blata med prsti, stopanje po borovih iglicah ter raziskovanje meditacijskih jam in vonjalnih postaj spremenijo običajen sprehod v poglobljeno čutno izkušnjo. Podiatri in navdušenci nad boso hojo poudarjajo, da hoja brez obutve po raznolikih površinah blagodejno vpliva na čustveno počutje in splošno zdravje stopal.
Tradicija Sebastiana Kneippa
Čeprav so teorije o prednostih bose hoje v zadnjih desetletjih postale priljubljene predvsem med tekači in okoljevarstveniki, zamisel sama sega več kot stoletje nazaj.
Sebastian Kneipp, nemški duhovnik iz 19. stoletja in pionir naturopatije, je zagovarjal izpostavljenost naravi, vodno terapijo in bosonogo hojo kot obliko vadbe za spodbujanje cirkulacije in krepitev imunskega sistema. Priporočal je hojo po od rose mokri travi ali snegu, čevlje pa naj bi celo označil za naprave, ki kvarijo stopala. Njegova filozofija je navdihnila številne poti po Evropi, ki jih danes poznamo kot Kneippove poti.
Park z vsemi čuti
Kot poroča Euronews, se v Schwarzwaldu, ki obsega več kot 6000 kvadratnih kilometrov, nahaja Park mit allen Sinnen (Park z vsemi čuti). Je del širše ponudbe wellness turizma v regiji, kjer obiskovalci dihajo gorski zrak, se namakajo v termalnih kopelih in obiskujejo zdravilišča.
Vstop v park je plačljiv, dvokilometrska pot pa po besedah upravljavcev nudi idealno vadbo za hrbtenico in popolno refleksno masažo stopal na svežem zraku.
Koncept se seli čez lužo
Leah Williams, lastnica parka The Barefoot Trail v Arizoni, je svojo pot odprla pred dvema letoma po družinskem potovanju po Evropi. Williams, katere mati je Nemka, je bila že kot otrok spodbujena k bosi hoji, kar je prenesla tudi na svoje otroke.
"Vse mi je bilo všeč. Videla sem ljudi vseh starosti; še posebej me je navdušilo, ko sem v parku videla starejše, česar v ZDA običajno ne srečaš," je za Euronews povedala Williamsova. Zdaj svoje izkušnje deli z lokalno skupnostjo in šolami, saj verjame, da je skrb za naravo naša dolžnost.
Čutna izkušnja, ki zahteva privajanje
Večina ljudi zunaj ne hodi redno bosa, zato izpostavljanje občutljivih podplatov različnim teksturam in temperaturam zahteva nekaj časa. "Videti bi morali obraze ljudi, ko začnejo hoditi," je dejala Williamsova. Čeprav je bosa hoja priporočljiva, ni obvezna – gostje s sladkorno boleznijo ali drugimi težavami s stopali lahko obujejo čevlje.
V nemškem parku so izkušnjo nadgradili še z drugimi čutili. V meditacijski jami obiskovalce pričaka napis "Prosimo za tišino", kjer ob nežni glasbi opazujejo gozd skozi velika okna. Drugje lahko vonjajo sadne arome ali pa roko potisnejo v škatlo, polno dlake divjega prašiča.
Kot še poroča Euronews, imajo poleg Nemčije poti za bosonogo hojo tudi Avstrija, Danska, Francija, Madžarska, Švica in Velika Britanija. V Aziji (Hongkong, Singapur, Japonska) so pogoste poti z vgrajenimi gladkimi kamenčki za refleksoterapijo.
Williamsova zdaj načrtuje širitev svojega neprofitnega koncepta v Kansas, kjer želi naravno okolje integrirati v vsakdanje življenje študentskega mesta. "Gre za zagotavljanje varnih prostorov, kjer se ljudje lahko sprostijo in povežejo z naravo," je še dejala.