Izvirni kviz lahko najdete tukaj, splošne pogoje in pravila nagradne igre »Zgodovinski izziv« pa tukaj. Spodaj navajamo nekaj zanimivih dejstev o življenju med vojno in na dan osvoboditve. Posebne pozornosti si zasluži pesem, ki jo je ob osvoboditvi zapisal in tudi prebral Oton Župančič.
1. vprašanje:
V prvih mesecih vojne je bila Ljubljana pravzaprav središče narodnoosvobodilnega gibanja. Do maja leta 1942 je v mestu delovalo glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet, tako da je bila takrat večina voditeljev gibanja v Ljubljani.
Mesto je bilo tudi propagandno in obveščevalno središče, saj so v njej delovale številne skrivne tiskarne in ciklostilne tehnike, ki so tiskale in razmnoževale časopise ter drugo gradivo, delovale so skrite delavnice in skladišča. S pomočjo mobilizacijske komisije so skrbeli za odhod v partizane, z odbori ljudske pomoči (kasneje slovenske narodne pomoči) pa so skušali pomagati družinam internirancev, ilegalcem, žrtvam okupatorja.
Prav z namenom, da bi zatrli odpor, so Italijani februarja 1942 obdali mesto z bodečo žico in bunkerji, prehode pa strogo kontrolirali.
OF je ob pomembnih zgodovinskih datumih v Ljubljani organizirala tudi posebne manifestacije. Takrat so se ljudje ob točno določeni uri (med 7. in 8. uro zvečer) umaknili v domove. Ker je tiha in prazna Ljubljana delovala zastrašujoče, so Italijani 8. februarja 1942 premaknili policijsko uro na zgodnejši čas.
Zaradi množičnih akcij, ki jih je OF izvajala, podpirala pa jih je večina prebivalstva, je OF postala Ljubljani prava »država v državi«.
Skratka, velika večina ljudi v mestu je podpirala OF in narodnoosvobodilni boj na splošno, kljub številnim poskusom vse do osvoboditve leta 1945, da bi spreobrnili javnost.
2. vprašanje:
V zelo zanmivem gradivu, ki so ga izdali ob rastavi 1495 dni v Mestnem muzeju Ljubljana avtor, dr. Blaž Vurnik med drugim obudi spomni na zgodbo o Simonu, ki so jo tedanji meščani dobro poznali. V pripovedih in dokumentih v zvezi s sodnim zaporom in prisilno delavnico v Ljubljani se namreč večkrat pojavi ime »Simon«. To je bil Waldemar Simon, ki je bil ljubljanskemu gestapu dodeljen iz Berlina, bil pa je strašno okruten.
Opisovali so ga kot čokatega in že po obrazu brutalnega človeka. Govorili so, da je bil mesar iz Berlina. Med drugim je pretepal zapornike in si prizadeval, da jih sestre usmiljenke ne bi smele več obiskovati.
3. vprašanje:
Na sliki so dekleta, ki so v okviru obvezne delovne službe na južni strani Ljubljane kopale obrambne jarke. Okupatorji so, kadar je bilo to le mogoče, uporabljali in zlorabljali lokalno prebivalstvo. Navzven so sicer poskušali dajati vtis navadnega življenja, toda na moč so si prizadevali, da bi z raznimi poskusi mobilizacij in vplivanja na javno mnenje ljudi obrnili na svojo stran.
V letu 1944 so med drugim prirejali shode, na katerih so potem glavarji, kot je bil domobranski voditelj Leon Rupnik, ljudi pozivali k uporu proti partizanom in k sodelovanju z okupatorjem. Nekateri posnetki so ohranjeni do danes in na njih je slišati glasno skandiranje; toda to je bilo skrbno zrežirano in prisilno.
Za vsa mogoča dela so uporabljali tudi dekleta. Tako je nastala ta slika.
4. vprašanje:
X. slovenska narodnoosvobodilna udarna brigada se je proti mestu podala s smeri Novega mesta. Partizanska vojska je prodirala predvsem od juga proti središču. Vendar so te enote vse do zadnjega dne sodelovale v spopadih. Med drugim v Ribnici in na Orlah.
Še pred prihodom v Ljubljano so bili pripravljeni tudi na ulične spopade. Do teh sicer ni prišlo, saj se je sovražna vojska umaknila, tako da so lahko partizani vkorakali bolj ali manj brez posebnih skrbi.
Tisti, ki so doživeli ta dan, so ga opisovali kot nekaj posebnega, kot dan, ko se je vrnila svoboda. Kaosa ni bilo, saj je bila oblast že zgrajena na osvobojenih območjih pred tem.
To je bil predvsem dan, ko so se v mestu ponovno združile družine, sorodniki in prijatelji.
5. vprašanje:
Plačilno sredstvo oziroma bone je izdala Hranilnica Ljubljanske pokrajine. To je bil čas velikega pomanjkanja, zato je bilo tudi dobrin zelo malo in njihova prodaja močno omejena. Ko je jih je zmanjkalo, so prodajalci na okna običajno obesili napis, da kruha, tobaka ali česar koli drugega pač ni več.
Posebej težko je bilo mladim družinam, ki so stežka prehranjevale svoje otroke. Tudi bodeča žica okoli mesta je močno omejila dostop do mleka in drugih živil.
Okupacijske sile so na ozemlju uvedle svoje valute, lire. Ko so oblast prevzeli Nemci, so imele te na njih seveda nemške napise vrednosti.
6. vprašanje:
To je zelo znana zgodba iz mesta. V zraku je bilo takrat čutiti osvoboditev, čeprav še vedno ni bilo jasno, katerega dne bodo osvoboditelji vkorakali v mesto.
Kot rečeno, je velika večina meščanov podpirala narodnoosvobodilni boj. To ne velja samo za intelektualce, katerih velika večina je bodisi odšla med partizane ali pa so pomagali ilegalno, pač pa za ljudi na splošno.
Aktivisti Osvobodilne fronte so tako dneve pred osvoboditvijo ljudi pozvali, naj šivajo zastave, izdelujejo značke in identifikacijske trakove, s katerimi so bili kot reditelji označeni na ljubljanskih ulicah.
Stari Ljubljančani so se teh večerov in dni še dolgo spominjali kot večerov šivanja zastav.
7. vprašanje:
Avtor pesmi je bil Oton Župančič. Gre pa takole:
Slišali smo, da na iskrem belcu jaha,
da konja in jezdeca jadrna nese perot,
in kadar nasprotnik se najbolj z zmagami baha,
zahteva skoz vrste njegove svobodno pot.
Deželo svoje si Nemci in Talijani,
razudijo zemljo kakor pobitega vola;
on stoji na Možaklji, in z njim njegovi zbrani,
ne boji se puške ne prekletega v Begunjah kola.
Gore odpro mu svoje zelene hrame,
on brani pred tujcem njih hoj šumečo rast,
zaseka prehode, preplavi premogove jame,
za razbojnika krščen čuva narodu last.
O brezupno dolgo deževje v jesenski žalostni čas!
In v mesečini po snegu begotni sledovi!
Lisičji lajež in škripajoči mraz,
da pod srhko osreženo dlako treso se volkovi!
O naši sinovi in bratje in očetje!
»Kaj boš, razcapani ušivec z životom pretrganim, bos!«
kanalja kriči. On izpelje jih v mladoletje,
njegova vera vsem zoprnostim je kos.
Zavzame otoke, primorje, Trst in Gorico,
čvrsto mejnike stare v tla zagozdi,
v Ljubljano prinese na zlati vagi pravico,
zasopel še, nespočit na sever odhiti.
Razločene brate v eni meji strne,
svobodo zavrženo vnovič ustoliči,
pred nami preprogo bodočnosti razgrne:
planine sijo, razgibani v soncu rajajo griči,
med radostno delo ubrano se petje oglaša,
iz podrtin domovi rasto med gostimi vrti,
plavži buče, živine tare se paša,
pšenica kozolce šibi, kot mački so grozdi na trti. —
Glave so se dvignile, jasno je sleherno lice,
s krvniki ogabnimi boj izbojevan,
na stežaj odpirajo se zatohle temnice,
vesel sprevod se snuje v jutrišnji dan. —
Zdaj pa prelij se mi pesem v rahel, prerahel dih,
čez gomile zaplavaj, da komaj zgane se travica pomladanja,
in s tiho solzo orosi spomin vseh njih,
ki duša pod tiho rušo v svobodo jim sanja.
Rešitev zgodovinskega izziva se torej glasi SVOBODA.
