Dan zmage bi moral biti vselej priložnost za to, da začutimo ponos. Predstavljajmo si: majhen narod sredi Evrope je vstal ob boku veliko večjih svetovnih sil in skupaj z drugimi po vsej Evropi dosegel, da je bila nacistična Nemčija poražena. Tukaj bi se morala končati misel o tako pomembnem dnevu. Pika. Konec.
Vendar se od tod naprej pri nas – nemara kar preveč tipično po slovensko – zgodbo začne zapletati in potem sledi tisti del pisma naših prednikov, v katerem pod P. S., post scriptum, začnemo razpredati, kdo je bil na kateri strani, kdo je za kaj odgovoren in kdo za kaj zaslužen. Vendar takšne razprave 80 let po zmagi nad nacizmom niso posebno plodne in tudi smiselne ne.
Dr. Blaž Vurnik, ki smo ga v tej številki povabili na kavo, je med pogovorom med drugim omenil, da je imel kot učitelj zgodovine na eni od slovenskih srednjih šol sredi devetdesetih let neprijetno nalogo posredovati med dijaki, katerih predniki so bili bodisi partizani bodisi domobranci oziroma kolaboranti. Vsakič, ko so pri pouku govorili o drugi svetovni vojni. Toda dr. Vurnik je v pogovoru – zdaj, trideset let pozneje – rekel tudi to: »Vse osebne odločitve v vojnem času so bile plod nekih okoliščin, minulih izkušenj, tudi neke iskrenosti, ki se lahko potem v zgodovinskem razvoju pokaže kot napačna.«
Tudi na tem mestu bi morala stati debela pika in bi morali reči konec. Nemogoče se je namreč postaviti v kožo prednikov, iskati razloge, zakaj so se nekateri odločili tako in drugi drugače; časi, v katerih so živeli, so bili grozljivi, izkušnje boleče in vsakdan takšen, da ga ne bi privoščili živemu. Skratka takšni, da si jih z današnjega vidika ne moremo niti predstavljati.
Dan zmage je popolno nasprotje takšnemu temačnemu obdobju in zatorej v resnici praznik življenja. Slovenci smo, pomislimo, pomagali premagati zlo, ki je odgovorno za smrt več kot 70 milijonov ljudi, tako vojakov kot civilistov. 9. maja 1945 je bil prvi dan potrditve preživetja in nekega novega življenja, ko so, kot primer, okoli Ljubljane po dolgem času prerezali bodeči žico, ko je bil okupator dokončno pregnan in ko je Slovenija znova pripadla Slovencem. Mar ni to čudovit povod za zanosno veselje in ponos?
Ko se torej te dni na drogovih vijejo zastave, je to zato, ker smo takrat zmagali. Da, z današnjega stališča SMO zmagali MI VSI. To je pomemben poudarek, ki ga ne smemo preslišati. Prepričan sem namreč, da bi ga delili vsi, ki so v vojni na naših tleh dali življenje, in tudi mnogi, ki so jo doživeli na lastni koži. Pika. Konec.
