Marsikdo sploh ne sluti, da so se po območju današnje Slovenije v davni geološki preteklosti dejansko sprehajali dinozavri. Le redki se zavedajo, da so v tropskem morju tik ob današnjem Kamniku pred milijoni let plavali najstarejši morski konjički na svetu in da so se visoko v naših gorskih jamah skrivali orjaški jamski medvedi. Slovenska tla so namreč neverjetna in bogata zakladnica izjemnih paleontoloških ostankov, ki ponujajo osupljiv vpogled v dolgotrajno evolucijo in neprestano spreminjanje življenja na Zemlji. Naše kraje je skozi različna geološka obdobja prekrivalo vse od tropskih oceanov in koralnih otočij do ostrih, hladnih ledenodobnih step. O teh okoljskih preobrazbah danes nemo, a hkrati zgovorno pričajo fosili, ki pod skrbnimi rokami predanih raziskovalcev oživijo in razkrijejo skrivnosti nekdanjega sveta.
Da bi te zgodbe približali širši javnosti, sta izjemna raziskovalca in paleontologa dr. Rok Gašparič in dr. Tomaž Hitij združila moči ter v kletnih prostorih mekinjskega samostana v Kamniku nedavno pripravila začasno razstavo. Kljub temu da je bila na ogled le omejen čas v času Kamfesta, je pritegnila ogromno zanimanja, dogodek pa je služil predvsem kot prvi, nadvse pomemben korak na poti do njunega ambicioznega cilja – postavitve stalnega, sodobnega in interaktivnega muzeja evolucije v Kamniku. Z njima smo se srečali prav med temi zgodovinskimi zidovi, da bi pobližje spoznali, kaj vse se skriva pod površjem naše dežele.
Adrenalin pod plastmi kamnine
Dr. Rok Gašparič in dr. Tomaž Hitij nista zgolj povprečna ljubitelja preteklosti; s svojim znanjem in strastjo pogosto presegata marsikaterega profesionalca v tej znanstveni stroki. Njuna zgodba je v marsičem edinstvena. Gašparič je po izobrazbi paleontolog z doktoratom, a ga je profesionalna življenjska pot zanesla v poslovne vode, kjer danes uspešno dela kot menedžer v tehnološkem podjetju Nikon. Njegov kolega Tomaž Hitij pa je zaposlen na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Oba sta kljub redni službi s srcem in dušo predana iskanju in raziskovanju fosilov, čemur že desetletja posvečata pomemben del svojega prostega časa ter pogosto tudi lastnih finančnih sredstev.
Njuna predanost ni ostala neopažena niti v mednarodnem znanstvenem merilu. Rok Gašparič je lani postal prejemnik prestižne mednarodne nagrade Mary Anning, ki jo posameznikom za njihov prispevek k paleontološki znanosti podeljuje britansko paleontološko združenje. Nagrada nosi ime po britanski pionirki zbiranja fosilov, ki prav tako ni bila nikoli profesionalna paleontologinja, a je znanost obogatila z neprecenljivimi odkritji.
Od kod pri teh strokovnjakih neustavljiva strast do brskanja po kamninah? »Saj pravijo, da se vsak paleontolog rodi, ko pobira kamenčke po plaži in tako naprej. In to ostane,« v smehu njune rane začetke iz časa prvega razreda opiše dr. Hitij. Biti aktiven paleontolog namreč pomeni preživeti ogromno ur na napornem terenskem delu v naravi, čemur sledi še bistveno več ur skrbnega raziskovanja v laboratorijih. Vendar je ta trud na koncu poplačan z edinstvenim vznemirjenjem. »To je neki adrenalin, veselje, sreča, ko najdeš nekaj zanimivega,« dodaja Rok Gašparič in pojasnjuje, da se prava čarovnija zgodi takrat, ko se pod orodjem preparatorja iz na videz navadnega kamna odpre starodavna žival ali rastlina. Po tem prvem navdušenju pa se seveda začne trdo znanstveno delo – fosil je treba zaščititi, preparirati, znanstveno obdelati in ugotoviti, ali gre morda celo za novo vrsto.
Tropsko morje v slovenskih Alpah
Zgodba na razstavi v mekinjskem samostanu se začne v obdobju triasa, dobrih 240 milijonov let v preteklosti. Takratno območje današnjih slovenskih Alp ni bilo gorato in hladno, temveč je ležalo na vročem območju ekvatorja in je bilo prekrito s toplim, plitvim tropskim morjem. V tem toplem slovenskem morju so takrat kraljevali nevarni organizmi, med njimi hitra roparska riba Saurichthys in veliki morski plazilci, kot so bili notozavri. Slednji sploh niso bili dinozavri, temveč povsem posebna skupina plazilcev, ki so z dolgimi čeljustmi in ostrimi zobmi odlično lovili morske ribe.
Posebna in znanstveno pomembna zanimivost med slovenskimi triasnimi najdbami so drobni tilakocefalni raki. Za ozemlje Slovenije so imeli v tistem času neverjeten populacijski razcvet, zato domači raziskovalci v sodelovanju s tujimi strokovnjaki pospešeno opisujejo povsem nove vrste. Po mitološkem zmaju lintverju iz solčavskega ljudskega izročila so tako eno vrsto poimenovali Atropicaris lintveri, neki povsem nov rod teh rakov pa je dobil ime neposredno po samem mestu Kamnik – poimenovan je bil Kamnikaris cemazevkaensis. Slovenski paleontologi so v visokih Julijskih Alpah našli tudi fosile ožigalkarja Sphenothallus carniolica. Pred to najdbo so bili svetovni strokovnjaki prepričani, da je ta skupina organizmov izumrla že pred velikim permskim izumrtjem. Slovenska najdba je tako zapolnila neverjetno, kar osemdeset milijonov let dolgo luknjo v preživetju te vrste.
Da si obiskovalci te izumrle morske organizme lažje predstavljajo, je poskrbela Ana Turičnik, študentka akademije za likovno umetnost, ki se je specializirala za znanstveno ilustracijo. Na podlagi fosilnih detajlov in s strokovno pomočjo domačih in tujih raziskovalcev izdeluje izjemno natančne 3D-modele ter osupljive rekonstrukcije teh na videz drobnih in dolgo izumrlih vodnih rakcev in ostalih živali in rastlin ter jim tako navidezno ponovno vdihne življenje.
Orjaški zobje megalodona
Ko pomislimo na dinozavre, se spomnimo na Severno Ameriko ali hollywoodske filme, a neverjetno dejstvo je, da imamo tudi na tleh današnje Slovenije pristne kostne ostanke teh prazgodovinskih bitij. »V kredi je bila celotna Evropa veliko otočje, na katerem so živeli seveda tudi dinozavri,« pojasnjuje Tomaž Hitij. Ker je bil slovenski otok zgrajen iz apnenca, je na njem nastajal kras, s tem pa kraške jame in brezna. V ta brezna so padali ali so se spirali kosti in zobje dinozavrov. Najbolj znano takšno najdišče je neposredno pri Kozini, kjer so leta 1999 povsem naključno med gradnjo avtoceste v jamski breči odkrili prve zobe in kosti. Analize so pokazale, da so tu živeli masivni rastlinojedi račjekljuni dinozavri, raziskovalci pa so našli tudi zobe manjših, a hitrih mesojedih dinozavrov iz skupine dromeozavrov. »Vsakič ko se peljete mimo Kozine proti morju, greste mimo tega najdišča,« slikovito opozarja Hitij.
S tega suhega kopnega pa se hitro zopet potopimo v morje, natančneje v bogato geološko obdobje miocena, kjer obiskovalce navdaja s strahospoštovanjem orjaško zobovje največjega morskega psa – megalodona (Otodus megalodon). Zgodba o slovenski najdbi je filmska: gospod Milan Sukič, sicer zbiratelj metuljev, je na Kozjanskem pri zidanici napeljeval elektriko, in ko je zunaj mešal material z mivko, mu je spodrsnilo na velikem fosilnem zobu. Takoj je poklical prijatelja raziskovalca in na koncu so na zelo omejenem območju našli kar 42 zobnih ostankov. »To je v bistvu sedma taka najdba na svetu, da se je našlo res cel set zobovja megalodona, in sploh prva v Evropi,« s ponosom poudarjata paleontologa dejstvo, da je na tistem mestu zanesljivo poginil celoten orjaški primerek te morske zveri.
Najstarejši morski konjički
Da narava ponuja še več presenečenj, dokazuje tudi obrobje Kamnika. V Tunjiškem gričevju je okoli 12,5 milijona let stara miocenska plast, imenovana koprolitni horizont, ki slovi po izjemnih okamnelih ostankih. Specifične razmere z občasnim pomanjkanjem kisika na morskem dnu so omogočile ohranitev najbolj občutljivih organizmov. »Tukaj so se ohranili celo fosili meduz; si predstavljate meduze, sestavljene praktično samo iz vode,« navdušeno pojasnjujta sogovornika. V Tunjicah pa so bili odkriti tudi najstarejši znani fosilni ostanki morskih konjičkov na svetu, med katerimi sta vrsti Hippocampus sarmaticus in Hippocampus slovenicus.
Za piko na i vsem tem presenečenjem v Sloveniji seveda skrbi slavni neveljski dlakavi mamut (Mammuthus primigenius). Njegovo skoraj popolno okostje so delavci odkrili leta 1938, ko so v Nevljah pri Kamniku urejali rečno strugo in naleteli na »štore«, za katere se je izkazalo, da so ogromne kosti. »Za tisti čas, ko so ga odkrili, je bilo to najpopolnejše okostje mamuta v srednji Evropi,« njegov pomen poudarja Rok Gašparič in dodaja, da so ga izkopali na zares strokovni način. Ohranitev tega velikana je bila tako dobra zato, ker ga je hitro zaščitil debeli nanos rečnega sedimenta. A najbolj fascinantno je bilo, ko so ob njegovi golenici strokovnjaki našli droben kos paleolitskega kamnitega orodja. Možno je, da se je orodje med lovom zagozdilo v podkožje, kar dokazuje sobivanje ljudi in mamutov na naših tleh. Danes originalno okostje hrani ljubljanski Prirodoslovni muzej, v Kamniku pa v njegov spomin stoji impresivna replika ob avtobusni postaji.
Orjaški jamski medvedi
Da slovenska geološka preteklost skriva presunljive zgodbe tudi zunaj oceanov in otočij, zelo jasno dokazujejo ostanki vretenčarjev iz zadnje ledene dobe. Posebno strahospoštovanje vzbuja jamski medved, ki je bil ena najbolj značilnih živali pleistocena, preden je pred približno 25.000 leti povsem izumrl. Ta orjaška vrsta je bila bistveno večja in izrazito bolj čokata od današnjih rjavih medvedov. Ponašala se je z veliko podolgovato glavo in strmim, skoraj stopničastim prehodom med gobcem in čelom ter z izjemno močnim telesom. Največji samci so bili pravi velikani – pri plečih so lahko dosegli 1,6 metra, ko pa so se na svojih močnih šapah z ukrivljenimi kremplji postavili na zadnje noge, so v višino merili tudi več kot tri metre.
V Sloveniji imamo privilegij, da nekatere od najpomembnejših najdišč teh mogočnih zveri najdemo prav v Kamniško-Savinjskih Alpah, med katerimi izstopata Potočka zijalka in Mokriška jama. Slednja leži visoko nad dolino Kamniške Bistrice, na več kot 1500 metrih nadmorske višine. Raziskovalci so v njenih plasteh jamskih sedimentov odkrili prave zaklade: poleg neštetih kosti jamskih medvedov, ki so stare med 70.000 in 40.000 let, so našli celo ostanke jamskega leva, volka, kune zlatice in alpskega kozoroga. Najbolj presenetljiva pa je bila najdba kamnitih orodij, koščenih konic in celo ostankov starodavnega kurišča, ki neizpodbitno pričajo o tesni povezanosti jamskega medveda s paleolitskim človekom v tem surovem in hladnem visokogorskem okolju.
Od vitrin do raziskovanja narave
Vse te neverjetne najdbe so trden temelj za uresničitev dolgoletnih sanj obeh paleontologov: postavitev stalnega muzeja evolucije v Kamniku. Projekt je trenutno dobil zalet v okviru programa Problemsko učenje študentov (PUŠ) pod okriljem Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, podprlo pa ga je tudi ministrstvo za izobraževanje, znanost in mladino. Njihova vizija pa presega klasičen koncept muzeja z zgolj statičnimi vitrinami. »Ne želimo si, da je tukaj samo neki muzej, ki ga pogledaš in greš domov, temveč si želimo ustvariti geološke poti v okolici Kamnika,« strastno razlaga Tomaž Hitij. Želijo si, da bi obiskovalci in družine v muzeju dobili informativno karto ter se nato podali na pravi raziskovalni paleontološki izlet v Tunjice, Motnik ali v Alpe, kjer bi znanje iz muzeja v živo povezali z dejanskim okoljem in morda celo sami raziskali preteklost s pomočjo informacijskih tabel v naravi. Muzej evolucije v Kamniku bi z avtentičnimi fosili, rekonstrukcijami in interaktivnimi vsebinami neposredno dopolnjeval učne vsebine naravoslovja, biologije in geologije ter učencem omogočil nazorno razumevanje evolucije, geološkega časa in razvoja življenja na Zemlji. Kot cilj naravoslovnih dni za osnovne in srednje šole bi povezoval šolsko znanje s praktičnim raziskovanjem, lokalno naravno dediščino in sodobnim znanstvenim delom.
