Spoštovane bralke, dragi bralci, kot smo že napisali, ste nam v zadnjih mesecih tisti, ki ste se odzvali na naš razpis Zgodba Nedeljskega, lepo popestrili urice, ki smo jih v uredništvu namenili branju vaših prispevkov.
Prejeli smo krepko čez dvesto vaših literarnih izdelkov in če sodimo po njih, potem se v marsikateremu od vas skriva obetavna pisateljska žilica. Povečini ste se izkazali kot izjemni pripovedovalci, ki svoji domišljiji vsekakor znate najti prosto pot. Pohvalno je tudi, da v dobi digitalizacije in modernizacije veselje in strast do pisanja, do sproščanja domišljije, še nista ugasnila.
Tokrat objavljamo še eno od treh nagrajenih prispevkov natečaja Zgodba Nedeljskega avtorice Silve Batič Rožman.
***
Plavajoča hobotnica
Avtorica: Silva Batič Rožman
Betka je po več kot pol leta iskanja službe končno dobila priložnost. Bila je vzhičena, polna upanja, a nekoliko zadržana pred neznanim.
Novi začetki nikoli niso preprosti. Tiščalo jo je v prsih. Spet se je oglasila znana napetost. Tolikokrat je že začela znova. Pri enaindvajsetih je skoraj oslepela, zapustil jo je partner, opustila je študij in si na novo prilagodila vsakdan. Še danes ne razume povsem, od kod je črpala moč. Imela je le dve izbiri: pogrezniti se ali se preoblikovati. Izbrala je slednje. Slabovidnost je sprejela, a njena senca je znova postala težja.
Zdaj jo čaka služba – neznano okolje, kjer vsak korak, vsak pogled na ekran, vsaka interakcija s sodelavci zahteva popolno osredotočenost, kot hoja po napeti vrvi.
Hotela je biti samostojna, pokazati, da zmore, toda v njej se je oglašal glas dvoma:
»Kaj, če bom potrebovala pomoč in s tem obremenjevala sodelavce?«
Ni želela, da bi jo videli skozi njeno omejitev. Želela je priti kot Betka, nova sodelavka.
Ko je tistega jutra prvič prestopila prag pisarne, je bila njena hoja odločna, obraz rahlo napet. Prinesla je svojo elektronsko lupo, ki ji je pomagala prebrati, kar je za druge samoumevno. Sama sebi je šepnila:
»Res ne vidim kot drugi, morda pa opazim, kar oni spregledajo.«
To je želela povedati na glas, da bi razumeli, da svet zaznava drugače.
Sodelavci so jo prijazno sprejeli. Nihče ni omenil njenega rahlo zmedenega pogleda, ko je iskala prave točke v prostoru. Bila jim je hvaležna. Tišina o njeni slabovidnosti ji je dala prostor, da se najprej pokaže kot oseba.
»Nimam očal, gledam normalno, a ne vidim normalno.«
Včasih se je počutila kot ujeto bitje za stekleno steno, prisotna, a ne povsem dosegljiva. Kot da bi stala na drugi strani akvarija in čakala, da jo kdo povabi k sebi.
Po predstavitvah po oddelkih sta jo Mojca in Tine povabila na malico. Pot do menze je bila na srečo brez stopnic, a precej zavita, najprej levo, naravnost do konca hodnika, nato desno, kot bi hodili po majhnem labirintu. Med sproščenim klepetom jima je zaupala, da ji največ težav povzroča orientacija v neznanem prostoru.
»Tudi ko se že navadiš, moraš biti ves čas pozoren. Ena nova ovira in že si izgubljen.«
Tine se je za trenutek zamislil, nato pa dejal:
»Poznaš Andrea Bocellija? Slepi tenorist z izjemnim glasom.«
Njegov ton je bil topel, vzpodbuden, kot opomnik, da slepota ni nujno meja.
»Poznam, a take zgodbe med nami so redke,« se je nasmehnila.
»Želim samo, da bi slepi in slabovidni dobili priložnost za delo.«
Sodobni tehnični pripomočki omogočajo delo tudi tej populaciji. Eden največjih izzivov pa ostaja orientacija v prostoru, ki pogosto zahteva dodatno pomoč.
»Če boš kaj potrebovala, povej,« jo je vzpodbudila Mojca.
Betka je pokimala in se zahvalila za prijaznost.
»Upati moraš na izboljšanje vida,« jo je bodril Tine.
»Ne upam več. Gre za gensko okvaro. A sem hvaležna, da imam delo.«
»Želimo, da se med nami počutiš dobro,« je zaključila Mojca, preden so odšli nazaj v pisarno.
Delovnik je minil hitreje, kot je pričakovala. Ko je stopila iz dvigala, jo je zaslepilo sonce in že v naslednjem trenutku se je zaletela v nekoga.
»Oprostite,« je zardela.
Moški se je nasmehnil:
»Saj se poznava. Pridržal sem ti vrata, ko si skoraj padla.«
»Res je. Bila sem živčna pred razgovorom.«
»Greva na pijačo? Imaš čas, Betka?«
»Pa greva, Gal,« je odgovorila brez oklevanja.
Začudeno jo je pogledal:
»Nisem mislil, da si boš zapomnila moje ime.«
V kavarni ji je Gal neslišno prislonil kozarec k roki, ko ga je iskala. Presenetilo ga je, da ga ni videla, a ni rekel nič.
»Hvala, na zdravje,« je rekla in dvignila kozarec.
»Na novo službo in poznanstvo.«
Po nekaj trenutkih tišine jo je Gal nenadoma vprašal:
»Si kdaj vozila avto?«
Vprašanje jo je presenetilo, a le za trenutek. Seveda je vozila. Tri leta. Spomni se, kako je potem še nekajkrat sedla v parkiran avto, strmela v volan in tiho jokala. Počutila se je kot hobotnica v akvariju – ujeta, nemočna, brez izhoda.
»Avto mi je pomenil svobodo,« je tiho rekla.
Gal se je rahlo nagnil nazaj. Njene besede so v njem nekaj premaknile. Pomolčal je in dodal:
»Nemalokrat se stvari ne izidejo, kot si zamislimo. Ampak obstajajo druge poti.«
Betka se je rahlo nasmehnila:
»Včasih se počutim kot hobotnica s poškodovanimi lovkami, še vedno plava, kajne?«
»Ne samo da plava, lahko postane še spretnejša kot druge,« je pritrdil.
»Plava, ja. Ampak z več napora. In bolj sama.«
Naredila je še zadnji požirek, nato pa pripomnila:
»Danes vsi pričakujejo popolnost. Kot da je človek vreden le toliko, kolikor dobro skrije svoje razpoke.«
»Popolnost je precenjena. Bolj me zanima, kako ti vidiš svet.«
Njegovo iskreno zanimanje jo je presenetilo in pomirilo. Sploh se ne spomni, da bi jo kdo vprašal tako odkrito, brez obotavljanja.
»Najlažje bo, če poskusiš simulacijska očala. Moje vidno polje je ozko. Lahko preberem sms na telefonu, a med hojo pogosto ne zaznam ovir neposredno pred seboj.«
Opazovala je, kako je premleval njene besede, kot da bi hotel razumeti več, kot je povedala.
Ko se je pozno zvečer vrnila domov, jo je prevzela prijetna utrujenost. Ležala je in skozi okno gledala v temno nebo. Spomnila se je, ko se ji je vid zameglil, prijateljice pa so se oddaljile, kot da bi bila kužna. Le Eta jo je razumela, dokler ni odšla v Bruselj. Po njenem odhodu se je počutila kot hobotnica, ki ji je nekdo odtrgal lovko.
Zdaj pa … Bi lahko Gal zapolnil to praznino?
Tisto noč je zaspala z občutkom, da je na pravem mestu. Delo ji daje občutek vrednosti. Ljudje okoli nje se trudijo biti odprti. Ovire ne bodo izginile, a tudi ona ne bo odnehala.
Betka si je predstavljala, da je hobotnica. Ne vidi kot drugi, a njene lovke segajo dlje od pogleda. Tipajo, iščejo, raziskujejo, zaznavajo tudi tisto, kar drugim uide. Njena moč ni v popolnosti, temveč v prilagodljivosti. Lovke bodo še tipale, morda nežno, morda drhteče, a vedno naprej.
Kaj bo prinesel naslednji val – bližino, ki ostane, ali kratek dotik, ki pusti sled?
***
V naslednjih številkah Nedeljskega dnevnika bomo objavili še nekaj izjemnih zgodb, ki so v zadnjih mesecih priromale na naš poštni naslov. Verjamemo, da bodo lepo popestrile poletne tedne in prispevale h kratkočasenju številčno bogatega bralstva Nedeljskega dnevnika.
