Spoštovane bralke, dragi bralci, v zadnjih mesecih ste nam tisti, ki ste se odzvali na naš razpis Zgodba Nedeljskega, lepo popestrili urice, ki smo jih v uredništvu namenili branju vaših prispevkov.
Prejeli smo krepko čez dvesto vaših literarnih izdelkov in če sodimo po njih, potem se v marsikateremu od vas skriva obetavna pisateljska žilica. Povečini ste se izkazali kot izjemni pripovedovalci, ki svoji domišljiji vsekakor znate najti prosto pot. Pohvalno je tudi, da v dobi digitalizacije in modernizacije veselje in strast do pisanja, do sproščanja domišljije, še nista ugasnila.
Kot smo že napovedali, bomo tiste zgodbe, ki so strokovno komisijo v sestavi Boštjan Istenič, namestnik odgovorne urednice Nedeljskega dnevnika, urednik in novinar Damjan Franz Lu, novinarka Meta Černoga in literarni kritik, novinar časnika Dnevnik Gašper Stražišar najbolj navdušile, tudi objavili – v vsaki prihodnji številki Nedeljskega dnevnika po eno.
Med številnimi izvrstnimi prispevki smo izluščili tri, ki so nas še posebej navdušile in katerih avtorji bodo dobili praktično nagrado Nedeljskega dnevnika. To so:
– Zadnja postaja (avtor: Bojan Ekselenski)
– Spomin, ki ni moj (avtor: Borut Hafner)
– Plavajoča hobotnica (avtorica: Silva Batič Rožman)
Danes že objavljamo eno od zgodb, v naslednjih tednih bomo v tiskani izdaji in na spletu objavili še drugi dve, s kratkimi obrazložitvami, zakaj so prepričali strokovno komisijo. Toda ne bo ostalo le pri tem, saj je še kopica drugih izjemnih zgodb, ki so v zadnjih mesecih priromale na naš poštni naslov. Škoda bi jih bilo puščati daleč od oči naših zvestih bralk in bralcev, zato smo se odločili, da bomo nekatere izmed njih prav tako objavili – vsak teden po eno. Nenazadnje bodo lepo popestrile poletne tedne in prispevale h kratkočasenju številčno bogatega bralstva Nedeljskega dnevnika.
Nasploh ste se avtorice in avtorji zgodbe zelo izkazali. Kot je bilo slišati na sestankih, na katerih je komisija ocenjevala prispele pripovedi, gre za prave »literarne zvezdice«. Upamo, da boste podobnega mnenja tudi vi, drage bralke, spoštovani bralci.
***
Zadnja postaja
Avtor: Bojan Ekselenski
15:50 – Marjeta je olajšano pogledala na uro, ko je hitela na vlak. Presenetila jo je zoprna megla, ki se je spustila ravno med hitenjem po podhodu.
Izvlekla je mobija, a glej jo, smolo. Mrtvaško črn ekran je nemo pričal o prazni bateriji.
Kako se je lahko tako hitro izpraznila?
Vlak je potegnil. Z očmi je pričakujoče begala po nenavadno praznem vlaku in upala, da bo zagledala Poldeta, sopotnika zadnjih let.
Kje je Polde?
Med šviganjem oči po vagonu je pogled ustavila na nenavadno oblečenem tipu, pokritem s kapuco. Na prostor za prtljago je položil koso, kakršne že dolgo ni videla. Čisto prava klasična kosa s popolnoma novim, nerabljenim rezilom.
Kdo še danes uporablja takšno koso? In to novembra?
Tu tum, tu tum je odzvanjalo v vse hitrejšem taktu.
Zrla je v amorfno zaveso na drugi strani stekla. Kot bi prozorna zapreka branila nepredirni megli, da v vagon iztegne svoje bele kremplje.
Med redkimi potniki in potnicami ni zagledala nobenega šolarja, pa jih je običajno vse polno. Kar malce je pogrešala njihov razposajen živ žav, čeprav ji je običajno šel na živce. Ta tišina je depresivna. Hrup pogrešaš, ko ga ni.
Kje so dijaki in študenti?
Nihče ni v rokah držal mobilnih igrač, knjig ali česarkoli drugega. Vsi so zrli predse ali skozi okno, kjer se ni nič videlo. Kaj je tako zanimivega na nepredirni megli, kakršne še nikoli ni doživela?
Tu tum, tu tum.
Edini zvok.
Zdelo se ji je, da bi vlak že moral doseči naslednjo postajo z najavo:
»Naslednja postaja Ljubljana Polje.«
A zvočniki so ostajali vztrajno tiho. Ura je še kar kazala 15:50. Izpraznjena baterija?
Pogledala je na uro na info panelu. Nič. Na panelu ni ne ure, ne imena naslednje postaje. Je tudi ta na baterije, ki jih je nekdo pozabil zamenjati?
Ob tej epidemiji tako ali drugače nedelujočih ur jo je zgrabila mrščavica nemira. Ampak … Prej ali slej bo vlak dosegel postajo. To je nujnost potovanja s potniškim vlakom. Zakaj bi skrbela? Vlak se sorazmerno enakomerno oddaljuje od Ljubljane in približuje Mariboru.
Marjeta je vstala, odmaširala proti koncu vlaka in zagledala starejšega gospoda. Odločila se je poskusiti srečo glede ure:
»Oprostite, mi lahko poveste, koliko je ura? Moja ne dela. Že precej dolgo se vozimo.«
Gospod je dvignil okroglo plešasto glavo s štrlečimi ušesi in jo premeril z otožnimi očmi:
»Nismo še prispeli.«
Marjeta je nestrpno odvrnila:
»To tudi sama vem. Zanima me, koliko je ura?«
Gospod je s tihim glasom zabrundal:
»Nismo še prišli.«
Marjeta je zlovoljno glasno izdihnila. Gospod je kazal znake trčenosti. Saj je tudi sama vedela, da še niso prišli. Vrnila se je na svoj sedež in razmišljala o čudnostih, ki jih je doživela. Kje je sprevodnik?
Sprevodnik se je monotono pomikal od enega do drugega potnika. Začutila je olajšanje. Uradna oseba že mora vedeti.
Tu tum, tu tum.
Končno je pristopil in pokazala je že pripravljeno mesečno vozovnico.
»Še nekaj,« ga je ustavila, ko je pozornost že posvetil ženici, ki je oklepala izrabljeno torbo. »Koliko je ura in zakaj se nismo ustavili v Polju? Menda je to potniški vlak za Maribor. Skoraj se je že stemnilo.«
Sprevodniku je odvrnil z zamrznjenim obrazom:
»Nismo še prišli. Naš vlak je odpeljal s tira B.«
Marjeta je zmedeno zajecljala:
»Kakšen tir B? Prvič slišim zanj.« se ji je naježila koža in čutila je, kako tone v obup. Kaj, če ne potujem proti Mariboru, temveč proti Jesenicam ali Kopru?
Sprevodnik je ostal uradniško neprizadet:
»Ta vlak je namenjen vsem tu.«
Marjeto je prešinilo.
Polde je na pravem vlaku. Jaz nisem.
Tu tum, tu tum.
V na hitro spuščeni nepredirni megli je zgrešila vlak. Ni druge! Torej mora na prvi postaji izstopiti, se vrniti v Ljubljano in potem ujeti pravi vlak za Maribor. Zagotovo bo doma ob zelo pozni uri. Nikjer ni sledu vsaj obrisa pokrajine, le vse temnejša sivina prekriva belino.
»Kam gre ta vlak? Jesenice?«
Sprevodnik je zdolgočaseno dodal:
»Zagotovo boste prišli na svojo končno postajo.«
Marjeti je vzelo glas, in preden je kaj rekla, je sprevodnik nadaljeval delo.
Na zapestju starke, naproti sebe je zagledala uro:
»Oprostite, gospa, koliko je ura?«
Starka je nekaj časa zrla predse, potem ji je namenila živahne oči:
»Vem, vaša ura je obstala. Nismo še prišli.«
Marjeti se je dvignil pritisk, čutila je pospešen pulz:
»Rada bi vedela, koliko je ura.«
Ženica je ravnodušno odvrnila:
»Nismo še prišli, torej je nepomembno, koliko je ura,« in znova uperila pogled nekam predse in oči so ji ugasnile. Marjeta je vedela, da je tudi ta gospa malce premaknjena, kot tisti pleško. Kam sem padla?
Marjeta je umirila dihanje in se sprijaznila z dejstvom, da je na nekakšnem vlaku norcev.
Za lupino vlaka je vladala popolna tema.
Tu, tuuum, tuuu, tuuuuum!
Vlak je upočasnjeval, potniki so tiho vstajali.
Tuuuu, tuuuuuummmmmm … Vlak se je dokončno ustavil. Vrata so se odprla. Namesto vrveža in kakofonije luči in zvokov jih je pričakala samo tišina v trdi temi. Kakšen je to Maribor?
Prvi je izstopil mož s koso.
Ljudje pred njo so stopali v temo in brez glasu izginjali. Bliže, kot je bila izhodu, bolj jo je stiskal amorfni strah. Pulz je podivjal in meglilo se ji je pred očmi. Znašla se je na robu.
»Pomiri se. Nič stresa! Pomiri se, nič stresa,« si ji glasno ponavljala, kar ji je zabičala kardiologinja ob zadnjem pregledu.
»To ni Maribor! Kje smo? Zakaj vsi izstopate?« jo je zgrabila panika, ki je nenavadno hitro popustila.
V nepredirni temi je videla le silhueto moža s koso, ki so mu oči nenavadno sijale. Srce ji je obstalo, ko je srhljivo mirno odvrnil:
»Gospa, prispeli ste na zadnjo postajo,« in po trenutku tišine zaključil, »svojega življenja.«
-
Kljub trudu in precej hitri pomoči je reanimacija spodletela. Čeprav so na urgenci navajeni smrti, jih vedno znova pretrese. Reševalec se je spogledal z zadihano zdravnico. Pretresena je odložila cev za intubiranje in razočarano izdihnila:
»Nima jih niti petdeset. Srce jo je izdalo. Škoda tako mlade ženske.«
Reševalec je prikimal, pogledal na uro in tiho dejal:
»Smrt je nastopila ob 15:50.«
***
