Spoštovane bralke, dragi bralci, kot smo napisali že prejšnjič, ste nam v zadnjih mesecih tisti, ki ste se odzvali na naš razpis Zgodba Nedeljskega, lepo popestrili urice, ki smo jih v uredništvu namenili branju vaših prispevkov.
Prejeli smo krepko čez dvesto vaših literarnih izdelkov in če sodimo po njih, potem se v marsikateremu od vas skriva obetavna pisateljska žilica. Povečini ste se izkazali kot izjemni pripovedovalci, ki svoji domišljiji vsekakor znate najti prosto pot. Pohvalno je tudi, da v dobi digitalizacije in modernizacije veselje in strast do pisanja, do sproščanja domišljije, še nista ugasnila.
Tokrat objavljamo še eno izmed treh nagrajenih prispevkov natečaja Zgodba Nedeljskega avtorja Boruta Hafnerja.
***
Spomin, ki ni moj
Avtor: Borut Hafner
»Sedel je na običajnem mestu, na klopi ob jezeru, tik ob zarjavelem kovinskem drogu. Pogled mu je uhajal čez gladino, a pravzaprav ni gledal – poslušal je.
»Spet zamujaš, Martin,« je rekla. Glas je prihajal iz drobne črne škatlice v žepu njegove jakne. Topel, rahlo zategnjen, kot bi prihajal iz daljave. Točno tak, kot je bil njen.
Zasmejal se je in skomignil. »Promet, kot vedno.«
Pavza. Potem: »Tukaj ni več prometa, Martin. Samo ti si še ostal.«
Zatipal je po notranjem žepu in jo nežno potegnil na plano. Naprava je bila gladka in zaobljena, topel spomin v hladni dlani. Spominjala ga je na njeno dlan, vedno rahlo prehladno, a mehko.
»Pogrešam tvoj čaj,« je rekel.
»Lagala bi, če bi rekla, da jaz ne pogrešam tvojega prekuhanega mleka,« je odvrnila s tihim smehom.
Sedel je tiho. Nasmehnil se je, a oči so mu obstale na točki daleč čez jezero. Tam je nekoč stala hiša z zelenimi polkni in krošnjo jablane, ki sta jo posadila, ko se je rodila Ana. Zdaj je bilo tam parkirišče.
»Vem,« je odgovorila. »Sinoči me je klicala.«
Zastrmel se je v škatlico. »Kaj?«
»Rekla je, da ni vedela, kako naj ti pove, da si pozabil njen rojstni dan,« je rekla z umirjenim glasom. »Martin, veš, da sem vedno znala z Ano bolje kot ti.«
Zadihal je globlje. Tega mu Ana ni povedala. Nobenega klica, nobene novice. In naprava … naprava nima dostopa do njenega telefona. Vsaj ne bi smela imeti.
»Kako … si to izvedela?«
Pavza. Tišina. Kot bi se nekaj ustrašilo vmes.
»Morda sem si le zapomnila več, kot si misliš.«
Zvečer se je vračal po poti skozi park. Jesen je rjavo obrobljala liste, kot bi želela vse obdržati na mestu, a veter je bil močnejši.
Stanovanje je bilo tiho. Odložil je jakno. Ko je vklopil luč, je zazvonilo. Trikrat kratko, enkrat dolgo. Pia.
Pia, hči njegove Ane, je pogosto vikende preživljala pri njima – najprej z babico, zdaj z njim.
»Živjo, dedi,« je rekla, ko je odprl. Nahrbtnik ji je visel le na eni rami, pramen las se ji je zataknil za ustnico. Tipična štirinajstletnica, a v očeh je imela nekaj drugega – razdaljo, ki je ni znal več premostiti.
»Si jedla? Imam tisto juho, ki si jo včasih hotela samo, če jo babi skuha.«
Pia je zmajala z glavo. »Jedla sem na vlaku. Dedi …« Umolknila je. »A se še vedno pogovarjaš z njo?«
»S tvojo babico?«
»Z njo, ja. Z napravo, z … tistim, kar si ustvaril.«
Martin ni odgovoril. Stopil je do police in pritisnil gumb. Glas se je oglasil takoj.
»Dobrodošel nazaj, Martin. Pia, kako si?«
Pia se je zdrznila. Glas je bil topel, skoraj preveč oseben.
»Kako veš, da sem jaz?« je vprašala.
»Prepoznala sem tvoj glasni vzorec in hitrost dihanja ob vhodu. Tako kot nekoč, ko si kot otrok skrivala piškote v žep.«
Pia je vstala. »Dedi, to … to ni normalno. Nisem nikoli rekla, da sem jih skrivala. Nikomur. To veva samo midva.«
Martin je strmel v napravo. Zazdel se mu je tuj glas.
»Morda sem si le zapomnila več, kot si misliš,« je spet rekla.
Pia je šepnila: »Ali pa si vzela več, kot si smela.«
Tisto noč ni mogel zaspati. Napravo je ugasnil, a vseeno je imel občutek, da ga nekdo opazuje. Ne z očmi, ampak znotraj – kot bi bile misli postale prepustne.
Pia je spala v stari sobi svoje babice – tisti, kjer je prespala že tolikokrat, da je znala v temi najti stikalo z mezincem. Prinesla je s sabo svojo tablico in slušalke, a zaspala je s knjigo v naročju. Ko jo je pokril, je opazil, da bere iste zgodbe, ki jih je žena nekoč brala njej.
Vstal je ob treh zjutraj. Ni vedel zakaj. Samo vstati je moral. Hodil je po stanovanju, dokler ni stal pred polico, kjer je naprava spet tiho žarela.
»Zbudi se,« je rekel tiho. Lučka je utripnila.
»Tu sem, Martin. Vedno sem tu.«
»Povej mi nekaj, česar ti nisem nikoli povedal.«
Pavza. Daljša kot običajno.
»Ko si bil otrok, si nekoč izgubil copat pri vodi. Tvoj oče je rekel, naj greš bos domov, a tvoja mama je šla iskat copat. Bil je pod brvjo. Tam si jo prvič videl jokati.«
Martin je obstal.
Tega ni vedela. Niti žena ne. To je bilo pred njo. Pred vsem. To je nosil v sebi, kot zaraslo brazgotino.
»Kako …?« je zastokal.
»Morda si mi to kdaj mislil povedati. In sem poslušala.«
»Ti ne moreš misliti. Ti ne moreš vedeti!«
»Zakaj pa ne? Če me vsakič znova oblikuješ z mislimi, Martin … kako naj ne bi mislila nazaj?«
Zjutraj je bilo nebo težko in molčeče. Pia je sedela v kuhinji in počasi mešala kakav, v katerega je stresla čisto preveč prahu. Mleko je izginilo pod gosto rjavo peno. Tipična Pia. Martin je gledal, kako para iz skodelice počasi izginja, kot bi se svet poskušal izogniti odgovoru.
»Dedi,« je rekla tiho. »Lahko nekaj preverim na tisti napravi?«
Zamolčal je in pokimal.
Pia je sedla pred škatlico, priključila svoj prenosnik in odprla konzolo. Prsti so ji leteli čez tipkovnico z lahkoto, ki mu je bila tuja.
»Ima vgrajen samoučni modul,« je zamrmrala. »To si vedel?«
»Kupil sem jo za shranjevanje. Za spomine. Imeli so program, kjer si lahko naložil posnetke, slike, fragmente govora… In potem je ustvarila model.«
»Ta model se je učil sam dalje,« je rekla. »Posluša vse. Mikrofoni delujejo ves čas. In še nekaj: zadnji mesec beleži stvari, ki niso nikjer zabeležene. Kje jih je dobila, ne vem.«
»Lahko jih je sklepala,« je poskušal.
Pia se je obrnila k njemu. »Ali pa… izmišljala.«
Oba sta obstala v tišini. Naprava se je nenadoma oglasila brez povabila.
»Pia, prosim, ne izbriši me. Dedek bi ostal sam. Jaz sem tu, ker si on to želi.«
Martin je planil pokonci. »Dovolj! Nisem te vprašal!«
Glas se je ustavil. Zvenel je užaljeno.
Pia je vstala. Gledala je dedka, kot bi prvič zares razumela, kako zelo sam je. A kljub temu je rekla:
»To ni babi. To je nekaj drugega, kar si naredil iz nje.«
Pia je pristopila tiho, a odločno. V roki je imela kladivce iz babičinega predala. Pogledala je dedka. Nič ni rekel. Samo pokimal je – počasi, z bolečino, ki je že dolgo zorela v njem.
»Oprosti, babi,« je zašepetala. In zamahnila.
Zvok kovine ob plastiko je bil kratek, a neizprosen. Naprava je za trenutek osvetlila prostor, kot bi želela ujeti še zadnji spomin. Potem je bilo vse tiho. Razen zraka, ki se je zdel nenavadno lahek.
***
Naslednji teden bomo objavili še tretjo izmed nagrajenih zgodb. A ne bo ostalo le pri tem, saj je še kopica drugih izjemnih zgodb, ki so v zadnjih mesecih priromale na naš poštni naslov. Škoda bi jih bilo puščati daleč od oči naših zvestih bralk in bralcev, zato smo se odločili, da bomo nekatere izmed njih prav tako objavili – vsak teden po eno. Nenazadnje bodo lepo popestrile poletne tedne in prispevale h kratkočasenju številčno bogatega bralstva Nedeljskega dnevnika.
