S čedalje bolj vročimi poletji se je v (predvsem) ženskih rokah množično pojavil več tisoč let star pripomoček: pahljača. Naj bo dopoldanska kava, čakanje na avtobus, rock koncert ali večerna opera, nekaj zamahov okoli obraza pripihlja vsaj malce olajšanja.
»Veseli me, da se kljub današnji digitalni družbi vračajo vsebine, povezane s kulturo vedenja, ki so imele še nedolgo tega pridih malomeščanstva. Ženska, ki se je še pred desetletjem ali dvema hladila s pahljačo, je bila večini videti čudno in prejela celo kakšen porogljiv pogled, češ, kaj si pa misli, da je. Ženska s senčnikom po mestu v najbolj vročih urah je bila videti smešno. Danes pa je že povsem običajno, da se tudi tako ščitimo pred soncem,« razmišlja Bojana Košnik Čuk, strokovnjakinja za kulturo vedenja in protokol. »Med prejšnjim vročinskim valom sva bila z možem povabljena k prijateljem na pozno kosilo in gostiteljica je na začetku obroka na ženske krožnike postavila pahljače. Odlična ideja, izvrstna in prijazna gesta, pa še zelo koristna povrhu in trajen spominek,« pripoveduje.
Razlogi za vračanje pahljač in senčnikov so najbrž predvsem praktični. »Ne nazadnje se tudi kultura poslovnega oblačenja prilagaja ekstremnim vročinskim razmeram, najlonske nogavice in zaprti čevlji, denimo, v poslovnem svetu niso več strogo zapovedani,« spomni avtorica priročnika 24 ur poslovnega bontona.
A vendarle, lahko govorimo o sodobnem bontonu pahljače? »Seveda. Treba se je naučiti, da to delamo kot dame. Vendar pa nič slabega ne vidim, če pahljačo uporabljajo tudi moški. Seveda ne mahamo kot mlini na veter in ne pahljamo še ljudi v naši okolici. Vprašamo jih, ali jih naše pahljanje moti. Osnovne komunikacije med ljudmi je danes tako ali tako premalo. Mogoče tako vzpostavimo prijeten pogovor, ne pa da vsi gledamo samo v svoje telefone,« predlaga Bojana Košnik Čuk. Na poslovne sestanke pa pahljanje ne sodi, meni. »Večina poslovnih prostorov je že primerno ohlajenih s klimatskimi napravami. Na sestankih imajo udeleženci veliko drugega dela, tako da se mi pahljača ne zdi primerna izbira,« ocenjuje.
Natančen izvor pahljače ni znan, gotovo pa njena zgodovina sega več tisoč let v preteklost in daleč na vzhod. Po japonski legendi je pahljačo v 8. ali 9. stoletju izumil obrtnik, ki ga je navdihnilo gibanje netopirjevih kril. Njene najzgodnejše različice so poznali tudi že v starem Egiptu, na Kitajskem in v stari Grčiji, kjer so vladarje s pahljačami hladili in odganjali mrčes.
Diskreten jezik pahljače
Statusni simbol je pahljača dobila v viktorijanski Angliji kot vrhunski umetniški izdelek s poslikavami, čipkami in dragimi kamni. V času, ko je premožnejši sloj živel po strogih pravilih bontona in je bil vsak gib v vedenju žensk pod drobnogledom, pa naj bi predstavljala tudi diskreten način izražanja čustev ali pošiljanja skrivnih sporočil prijateljem ali občudovalcem. Podobno naj bi bila »govorica pahljače« nepogrešljiv del življenja na drugih evropskih dvorih, dokler ni francoska revolucija zrušila stare aristokracije in z njo tudi simbolov dvornega življenja, kot je bila pahljača.
A ne za dolgo. V prvi polovici 19. stoletja so se začele vračati v modo. Francoski oblikovalec Jean-Pierre Duvelleroy je leta 1827 v Parizu odprl delavnico za izdelavo pahljač in veljal za enega najboljših v Evropi. Plesna oprava ni bila popolna brez pahljače. Duvelleroyjev sin Jules je »govorico pahljače« spretno izkoristil za oglaševanje londonske podružnice. Natisnil je letake, na katerih je različnim gibom s pahljačo pripisal posebne pomene in trdil, da gre za stoletje star skrivni jezik. Če je ženska pahljačo držala pred obrazom, naj bi moškemu sporočala, naj ji sledi. Če je s pahljačo potegnila čez čelo, ga je opozarjala, da ju opazujejo. Če je s pahljačo nežno potegnila čez lice, mu je izpovedovala ljubezen … Zgodovinarji v tem »slovarju« vidijo predvsem prodajni trik in ocenjujejo, da je skrivna govorica pahljač bolj kot ne romantični mit.
Nepogrešljiv abanico v flamenku
Španci, kjer pahljači pravijo abanico in jo prvič omenjajo že v 14. stoletju, bi najbrž ugovarjali. V preteklosti naj bi tudi ženske v Andaluziji s »tihim jezikom pahljače« pošiljale sporočila snubcem. Hitro vihtenje pahljače je izdajalo zaljubljenost, počasno pa zavrnitev. Trkanje s pahljačo po dlani je pomenilo nestrpnost. Če je ženska zloženo pahljačo prislonila k levemu ušesu, je to pomenilo: »Želim se te znebiti.« Če pa jo je držala ob srcu, je s tem sporočala: »Osvojil si moje srce.«
Medtem ko je med višjimi sloji v Angliji, Franciji in Italiji sčasoma skoraj izginila, pa se je na jugu Španije ohranila vse do danes predvsem zaradi flamenka, kjer je pogost rekvizit in del koreografije. Plesalke in plesalci s pahljačo poudarijo dramatičnost gibov in izraznost plesa. Razlog, da se je abanico ohranil, pa je najbrž malce tudi v vročem andaluzijskem podnebju. Na tradicionalnih feriah je med pikčastimi folklornimi nošami še danes videti tudi množice pahljač.
Bojna pahljača
Na drugem koncu sveta, na Japonskem, poznajo več vrst pahljač. Na cesarskem dvoru je bila simbol ugleda, v gledališču kabuki je služila kot rekvizit, prav tako je del čajnega obreda in priljubljeno darilo ob porokah in posebnih priložnostih, saj simbolizira srečo in blaginjo. Ne nazadnje pa so samuraji uporabljali posebne vojaške pahljače, ojačane z železom, imenovane gunsen in tessen. Pahljače so bile v borilnih veščinah priljubljene, ker so jih bojevniki lahko nosili tudi tam, kjer je bilo pravo orožje strogo prepovedano. Bojne pahljače so bile videti kot običajne pahljače, a so ob udarcu delovale kot kovinska palica ali ostro rezilo.
Borilne pahljače, vendar lažje, narejene iz bambusa in svile, pa se še danes pojavljajo tudi v priljubljeni kitajski veščini gibanja taj či, kjer služijo za uravnavanje ravnotežja, tekoče gibanje in trening koncentracije.
