Nenavaden čut, ki premika meje: rekorderji, ki vidijo … z nosom

Severni medo velja za enega najboljših naravnih »detektorjev vonja« med kopenskimi živalmi. Njegov voh je tako izostren, da lahko pod debelo plastjo snega zazna tjulnja ali odprtino za dihanje v ledu, vonj plena pa lahko ujame tudi več deset kilometrov stran, če veter piha v pravo smer. Na Arktiki, kjer je hrane malo in so razdalje ogromne, je takšen voh ključen za preživetje. Zanimivo je, da medved pogosto bolj zaupa nosu kot očem, saj je vidljivost v snežnem okolju pogosto slaba.

Ta orjak ima največ znanih genov za vohalne receptorje med vsemi doslej raziskanimi sesalci, zato njegov voh velja za izjemno razvitega. Sloni lahko na veliki razdalji zavohajo vodo, druge slone ali nevarnost, kar jim pomaga pri selitvah po suhi afriški savani. Njihov voh ni pomemben le za iskanje hrane, ampak tudi za družabno življenje, saj po vonju prepoznajo člane črede, mladiče in celo čustveno stanje drugih slonov. Zaradi ogromnega rilca imajo tudi zelo veliko površino za zaznavanje vonjav.

Najbolj znani pes slednik na svetu velja za pasmo z najmočnejšim vohom med psi. Njegov nos vsebuje okoli 300 milijonov vohalnih receptorjev, zato lahko zazna izredno šibke vonjave in sledi več dni starim stopinjam. Policija in reševalne ekipe jih uporabljajo za iskanje pogrešanih oseb, saj lahko sledijo posameznemu človeku tudi na zelo dolgih razdaljah. Posebnost bloodhounda so dolga ušesa in nagubana koža okoli gobca, ki pomagata zadrževati delce vonja blizu nosu.

S svojimi velikimi antenami lahko zazna feromone samice na večkilometrski razdalji, včasih skoraj pri neverjetno nizkih koncentracijah. Raziskovalci pogosto poudarjajo, da lahko nekatere vrste vešč reagirajo že na izredno majhno število molekul v zraku. Takšna sposobnost je ključna za razmnoževanje, saj samci ponoči iščejo samice na zelo velikem območju. Čeprav gre za majhno žuželko, jo znanstveniki pogosto uporabljajo kot model za raziskovanje kemične komunikacije v živalskem svetu.

Ta mrcina ima izjemno občutljiv vohalni sistem, prilagojen morskemu okolju. V vodi lahko zazna zelo majhne koncentracije kemičnih snovi, ki jih oddajajo ribe ali ranjen plen. Pogosto se omenja mit o »kapljici krvi v oceanu«, vendar znanstveniki opozarjajo, da je resnica bolj zapletena. Morski psi pri lovu uporabljajo kombinacijo voha, zaznavanja vibracij in posebnih elektroreceptorjev. Ker se vonj v vodi širi drugače kot v zraku, lahko morski pes sledi kemični sledi tudi več kilometrov daleč.