Med nežnimi grički Dravinjskih goric v Lušečki vasi blizu Poljčan, nedaleč od Boča, ki se svojemu imenu primerno boči na vse strani, se na posestvu, velikem en hektar, razprostira ranč, kjer domujejo dolgovrate kosmate živali z velikimi temnimi očmi. To so alpake, južnoameriške kamele, ki slovijo po svoji izjemno mehki volni. V ljudeh vzbujajo neko toplino in nežnost, pa tudi veselje in smeh. Najrazličnejših barv so, od črnih do povsem belih, temno do svetlo rjavih, kar 22 različnih odtenkov jih krasi. Njihovi gobčki so prav taki kot kamelji, le da so manjši, ko zehajo in se človeku radovedno približujejo, pa se zdi, kot da se mu prav navihano posmehujejo. Lepota alpak je prevzela tudi Miho Pirša in Jako Rančnika, ki sta počasi, iz leta v leto gradila, urejala in ustvarjala idiličen prostor, ki je danes postal pravi ranč oziroma dom 27 alpak in še vrste drugih živali.
Pet alpak in vzreja
Ko so pred več kot 20 leti šli Mihovi stari starši v pokoj, so kupili staro hišo s parcelo, prav tisto, ki je leta kasneje, ko se je k njima priselil Miha, postala Alpaka ranč. »Del posesti je bil poraščen z gozdom, ki smo ga zaradi živali izsekali in naredili pašnike, spodaj je bil sadovnjak, ki smo ga ohranili. Počasi se je tako, kot je rasla čreda živali, povečeval in urejal tudi ranč,« je spregovoril Miha.
Prvih pet alpak je Miha pripeljal iz Nemčije leta 2018, takrat je bil še zaposlen kot zdravstveni tehnik v UKC Maribor, medtem ko je Jaka, diplomirani agronom, delal v trgovini s krmili in vrtnimi rastlinami. Toda ko se je delo na ranču širilo in ju je začelo obiskovati vse več ljudi, ki je želelo doživeti lastno izkušnjo z alpakami, sta spoznala, da morata nekaj izpustiti.
»Ker nekje moraš biti stoodstotno prisoten, sva se odločila za alpake,« nam je povedal Miha, »toda zgodba z ogledi se ni začela tako, da bi se midva kar odločila: greva se turizem. Ljudje so prihajali sami od sebe, klicali in spraševali, ali nas lahko obiščejo. Potem je prišla še korona, ko so želeli biti več zunaj in imeti stik z naravo. Ugotovila sva, da bi lahko iz tega razvila turizem.«
Prve alpake so torej prišle na ranč iz čistega navdušenja nad njimi. »Od nekdaj so mi bile všeč,« je odvrnil Miha. Po prvih petih nemških samičkah – ena je bila breja in tako se je na ranču kaj hitro rodil že prvi mladič – sta v Sloveniji kupila dva samca in se resneje lotila vzreje. Bila sta med prvimi pri nas, ki so se z alpakami sploh ukvarjali. Nato sta jih kupovala po Nemčiji in Avstriji, kjer je ta trg dobro razvit, pet živali pa sta pripeljala tudi iz Južne Amerike, iz krajev, iz katerih alpake pravzaprav izvirajo.
»Zaradi genov – to je čisto druga kri, iz katere potem dobiš čisto linijo, brez tveganja za parjenje v sorodu, ki se lahko v Evropi zgodi hitreje, kot bi si kdo mislil,« je razložil Jaka. Danes imata predvsem slovenske, avstrijske, nemške, čilske in perujske alpake, večina jih je samičk, trije so samčki, a le dva sta namenjena za parjenje. Samčki in samičke zaradi preprečitve nenačrtovanega parjenja živijo v ločenih ogradah.
Cenjena volna
Alpake so vrsta visokogorske južnoameriške kamele, ki bolj kot vročino ljubijo hlad. V njihovih domačih Andih temperatura namreč niha med –20 in +25 stopinjami, zato jim letošnje vroče poletje v Sloveniji ni bilo ravno pogodu. Zato sta jih Miha in Jaka večkrat hladila z vodo, v hlevu sta namestila ventilatorje, oglede pa izvajala zelo selektivno. »Živali so pri naju vedno na prvem mestu, to so namreč najini najpomembnejši sodelavci,« je poudaril Jaka. Ne preseneča torej, da ima vseh 27 alpak svoje ime ter da Miha in Jaka razlikujeta vse, čeprav so si na prvi pogled še tako podobne. »Pablo je prvi samček, rojen na ranču, Mandi še ni dopolnil dveh let, njegova mama je Perujka, oče Nemec. Prva samička, rojena v Sloveniji, je Indi. Ali prepoznajo svoja imena? Ne, prepoznajo pa glas. Ko jih kličeva 'alpake, alpake, pridite' – pridejo,« je smeje povedal Jaka.
Ne glede na to, kakšno barvo dlake imajo starši, je lahko mladiček alpake popolnoma druge barve. Iz dveh belih se tako lahko rodi črna alpaka. Med seboj se kot lame rade pljuvajo, ko tekmujejo za hrano, njihova slina pa neprijetno diši. Ljudi se menda ne lotevajo s pljunki, ampak raje »obmetavajo« sebe. Enkrat letno, aprila, jih ostrižejo skoraj do kože in takrat niso videti tako velike in težke. »Alpaka tehta približno 60 kilogramov, toda ko ni ostrižena, bi ji zaradi goste dlake pripisali tudi 150 kilogramov,« je dejal Miha.
V svetu je cenjena predvsem zaradi volne, ki je ena najbolj mehkih in kakovostnih, toda v Evropi le redko kdo živi samo od proizvodnje volne in njenih izdelkov. Za kaj takega je namreč potrebna res velika čreda, kakršne imajo v Južni Ameriki in na Novi Zelandiji, sta razložila Miha in Jaka. »V Evropi se večina rejcev alpak ukvarja tudi s turizmom,« dodata.
Ogledi
Na Alpaka ranču imata Miha in Jaka vzrejo alpak in turistične oglede, slednje izključno po predhodni rezervaciji. Nenajavljenih obiskov ne izvajata predvsem zaradi dobrobiti živali. Skupina na ogledu šteje do največ 35 ljudi, sezona pa traja od konca februarja do decembra. Vsi termini so tudi objavljeni na njuni spletni strani.
Obisk se začne na lično urejeni terasi, kjer sta s številnimi detajli poskrbela, da se gostje počutijo kot doma. Tam je tudi trgovinica s spominki, kjer ponujata ročno pletene kape in trakove iz alpakine volne, alpakin gnoj kot gnojilo, sveče, magnetke in plišaste igrače, poleti pa tudi šopke z lastnega cvetličnega vrta.
Na terasi goste seznanita z osnovnimi pravili obnašanja in vsemi potrebnimi informacijami, nato se za 50 minut odpravijo v ograjen travnik, kjer obiskovalci prosto preživijo čas z alpakami – lahko jih božajo, hranijo, se z njimi fotografijo in izvedo za kakšno zanimivost. Sledi izbirna delavnica izdelave polstenega mila oziroma filcanega mila iz alpakine dlake, ki je znana tudi po tem, da je hipoalergena, kar pomeni, da ne povzroča alergij pri človeku. Za konec na terasi ponudita še dobrote z okoliških kmetij.
»Zanimanje raste, kajti ljudje stremijo k temu, da so več v naravi. Veliko je tujcev, predvsem s Hrvaške in iz Srbije. Ne prihajajo le družine, ampak tudi starejši in nekateri celo večkrat. To, da delaš nekaj, kar te veseli, da so gostje zadovoljni, živali pa zdrave, je pri vsem tem največ vredno,« je dejal Miha.
»Alpake so zelo mirne živali, imajo dobro energijo in to oddajajo naprej. Tako kot druge živali, pravzaprav. Na naši posesti so tudi kokoši, zajčki, race, različne papige, dve ari, ribe, želve, mačke, dva kužka. Vse so nama v veselje. Mene moje osebno življenje res zelo osrečuje,« je dodal tudi Jaka.
