Incident z bombnikom B-52 v Severni Karolini, o katerem smo pisali prejšnji teden, je pokazal, kako grozljivo blizu popolnemu uničenju nas lahko pripelje eno samo stikalo. Poglavje pred vami pa opozarja na nasprotno: kaj se zgodi, ko stroji delujejo natanko tako, kot so bili programirani? Ko vsi senzorji, sateliti in računalniki kričijo, da se je začel konec sveta, vendar se na koncu izkaže, da se je tehnologija – motila.
V takem trenutku se vsa teža preživetja človeštva zgrne na pleča ene same človeške duše. Jeseni leta 1983 se je ta teža zgrnila na ramena 44-letnega sovjetskega podpolkovnika, ki tisto noč sploh ne bi smel biti na dolžnosti. Njegovo ime je bilo Stanislav Petrov in zgodovina mu dolguje neizmeren, nikoli poplačan dolg.
Poglejmo si kontekst časa. September 1983 je bil eden najtemnejših in najbolj napetih mesecev celotne hladne vojne. Ameriški predsednik Ronald Reagan je Sovjetsko zvezo javno označil za imperij zla. Le tri tedne prej so sovjetski lovci nad Sahalinom sestrelili potniško letalo Korean Air Lines, pri čemer je umrlo vseh 269 ljudi na krovu, vključno z ameriškim kongresnikom.
Prsti na sprožilcih
Obe velesili sta imeli prste na sprožilcih svojega jedrskega orožja. Paranoja v Kremlju, takrat je bil vodja Jurij Andropov, je bila absolutna. Bili so prepričani, da ZDA pripravljajo jedrski udar.
V tem ozračju popolnega nezaupanja je podpolkovnik Stanislav Petrov v noči s 25. na 26. september prevzel izmeno v tajnem bunkerju Serpuhov-15, ki je ležal globoko v gozdovih blizu Moskve.
Bil je srce novega sovjetskega satelitskega sistema za zgodnje opozarjanje, imenovanega Oko. Njegova edina naloga je bila strmeti v ameriška raketna oporišča in opozoriti sovjetsko vodstvo, če bi iz silosov izstrelili medcelinske balistične rakete.
Ura je bila malo čez polnoč. V operativni dvorani so utripali zasloni, tehniki so pili kavo in čaj. Nato pa je tišino nenadoma presekal zvok, ki je bil namenoma zasnovan tako, da človeku požene strah v kosti. Zaslišala se je predirljiva, rjoveča sirena.
Na glavnem krvavo rdečem zaslonu, ki je bil glede na prostor precej velik, je utripala ena sama, orjaška beseda: START. To je pomenilo izstrelitev.
Protokol je bil jasen in ni dopuščal dvomov ali debat. Edina naloga Petrova je bila, da dvigne posebno rdečo slušalko in incident takoj prijavi vrhovnemu poveljstvu ter generalnemu sekretarju Andropovu. V skladu z doktrino vzajemno zagotovljenega uničenja bi Andropov najbrž sprožil tisoče sovjetskih raket proti Ameriki, še preden bi ameriška raketa sploh padla na sovjetska tla.
To bi nedvomno sprožilo verižno reakcijo, ki bi v nekaj urah zradirala severno poloblo in pobila stotine milijonov ljudi.
Dvajset minut
Petrov, strmeč v zaslon, se je zavedal, da ima za odločitev na voljo največ dvanajst minut.
Nato se je sistem ponovno oglasil. Druga izstrelitev. Sirena je postala glasnejša. Tretja. Četrta. Peta izstrelitev. Rdeči zaslon se je spremenil v utripajoč napis: RAKETNI NAPAD. Pet ameriških medcelinskih balističnih raket je drvelo proti Moskvi.
Petrov je kasneje priznal, da se je v tistem trenutku počutil, kot bi sedel na žaru. Njegovi podrejeni, mladi tehniki in častniki, so v paniki strmeli vanj in čakali na njegov ukaz. Od njega so pričakovali, da bo izpolnil svojo vojaško dolžnost. Stroj, čudež sovjetske tehnologije, v katerega je država vložila ogromno, je kazal napad z najvišjo, 100-odstotno stopnjo zanesljivosti.
Toda Petrov je okleval.
Kljub adrenalinu, ki mu je preplavljal telo, je njegov analitični um začel secirati situacijo. Njegov instinkt se je uprl stroju. Utemeljil je dve ključni logični premisi, ki sta tiste noči rešili svet.
Prva je bila ameriška vojaška doktrina. Če bi Združene države Amerike resnično želele začeti tretjo svetovno vojno in uničiti Sovjetsko zvezo, tega zagotovo ne bi storile s pičlimi petimi raketami. Takšen napad bi bil taktični samomor, saj bi pustil vso preostalo sovjetsko oborožitev nedotaknjeno za uničujoč protinapad. Pravi prvi udarec bi bil masiven. Naenkrat bi izstrelili na stotine, morda tisoče raket, da bi popolnoma ohromile nasprotnika. Pet raket ni imelo nobene strateške smiselnosti.
Druga je bila nezaupanje v popolnost stroja. Petrov je bil inženir, ki je pomagal pri implementaciji sistema Oko. Vedel je, da so računalniki nagnjeni k napakam, hroščem, da so sateliti v vesolju dovzetni za vesoljske anomalije in da sistem preprosto še ni bil dovolj preizkušen, da bi mu lahko absolutno zaupali usodo planeta. Prav tako zemeljski radarji, ki gledajo prek obzorja, še niso zaznali raket (čeprav naj bi bile v tistem trenutku še zunaj njihovega dosega).
Petrov je sprejel odločitev. Vzel je slušalko, vzpostavil zvezo s štabom sovjetske vojske in med tem, ko je sirena v bunkerju še vedno besno tulila, mirno rekel: »Sistem je v okvari. Gre za lažni alarm.«
Mučno odštevanje
Besede so bile izrečene. Toda nihče ni mogel biti popolnoma prepričan. Sledilo je najbolj mučno odštevanje v zgodovini človeštva. Petrov in njegovi ljudje so v popolni tišini sedeli petnajst, dvajset, petindvajset minut. Če bi se zmotil, bi v nekaj minutah zunaj bunkerja blisknila svetloba, svetlejša od tisočerih sonc, udarni val pa bi Moskvo in okolico spremenil v prah.
Tretja svetovna vojna bi se začela z odločilnim udarom ZDA.
Minila je polna ura. Mesto zunaj je še vedno mirno spalo. Nebo je ostalo temno.
Računalnik se je motil. Stanislav Petrov je imel prav.
Kasnejše preiskave, ovite v najstrožjo državno tajnost, so razkrile razlog za apokaliptični alarm. Šlo je za astronomsko anomalijo neverjetnih razsežnosti. Tiste noči, tik po polnoči, so se sonce, ameriško raketno oporišče in sovjetski satelit znašli v popolni, geometrijsko ravni črti. Sončni žarki so se pod specifičnim kotom odbili od robov visokoletečih oblakov nad Severno Dakoto, satelit pa je te odseve interpretiral kot termični blisk, ki nastane ob vžigu raketnih motorjev. Sistem Oko ni zaznal ameriških raket, pač pa je zaznal zgolj nedolžen odsev jesenskega sonca.
Lahko bi pričakovali, da bo Stanislav Petrov po tem dogodku postal narodni heroj, zasut z medaljami za hrabrost. Vendar kot je kasneje rekel sam, so ga sicer sprva pohvalili, nadrejeni mu je obljubil, da bo nagrajen, vendar se to nikoli ni zgodilo. Po njegovih besedah tega niso želeli storiti, ker bi morali zaradi napak v sistemu kaznovati druge, če javno priznajo, da sistem ni deloval, kot bi moral.
Živčni zlom in upokojitev
Kmalu zatem so ga premestili na manj pomembno delovno mesto, doživel je živčni zlom in se na svojo željo predčasno upokojil. Vse do razpada Sovjetske zveze in padca železne zavese v devetdesetih letih ni nihče na svetu – niti njegova žena – vedel za noč, ko je rešil človeštvo.
Kasnejši zgodovinarji so pisali, da rdeči gumb, ki ga je imel pri sebi, ni deloval in da sovjetska oblast ne bi prepustila tako pomembne odločitve enemu samemu človeku v nekem bunkerju. Po drugi strani pa so bile razmere takrat tako napete, da bi že informacija o domnevnem napadu lahko sovjetsko vrhovno poveljstvo spodbudila k izstrelitvi raket.
Pomislimo: hladno vojno smo preživeli samo zato, ker je bil sovjetski častnik dovolj trmast, da je prezrl navodila stroja. Že zaradi tega nas mora še kako skrbeti za našo prihodnost. S sistemi, ki danes vse bolj temeljijo na umetni inteligenci in avtomatiziranem odzivanju brez človeškega posredovanja, zgodba Stanislava Petrova ostaja zelo dober opomin.
