Priljubljena pevka je med drugim napovedala poslovilno mini turnejo in priznala, da je odločitev delno povezana z zdravstvenimi težavami, predvsem s poslabšanjem vida in sluha. Kljub temu jasno sporoča, da je oder še vedno tisto, kar jo ohranja pri življenju: »Življenje. Resnično življenje. To bo trajalo do zadnjega diha.«
Ob omembi odnosa s publiko je poudarila, da se ta vez v desetletjih ni spremenila. »Vedno sem bila njihova in oni moji,« je dejala o svojih poslušalcih in energijo s koncertov opisala kot nekaj, kar ji daje moč tudi takrat, ko ni v najboljši formi.
Glasba kot uteha ob izgubah
V čustvenem pogovoru se je dotaknila osebnih izgub, vključno s smrtjo brata, ki jo je opisala kot enega najtežjih trenutkov v življenju. Priznala je, da je takrat razmišljala o koncu kariere, a jo je prav glasba obdržala pokonci.
Ko je beseda nanesla na vojno in njeno vrnitev iz Francije, je poudarila, da je čutila dolžnost biti ob hrvaškem narodu. »Otroke moramo naučiti, naj si zapomnijo, ne pa sovražijo,« je sporočila in poudarila pomen odpuščanja brez pozabe.
»Imam pravico reči, da sem ga imela rada«
Posebno pozornost so vzbudile njene izjave o Titu, ki se ga spominja z osebne ravni. »Bil je šarmanten, prijazen in dober človek. Imam pravico reči, da sem ga imela rada,« je dejala in dodala, da ne pristaja na današnje reinterpretacije preteklosti. »Vsi smo jokali, ko je Tito umrl, danes pa se o tem govori drugače. Jaz sem ostala enaka. Ne dovolim, da me kdo spreminja samo zato, ker si to želi. Sem živa priča tistega časa.«
Odzvala se je tudi na opazko voditelja Aleksandra Stankovića, da v 26-letni zgodovini oddaje nihče ni lepše govoril o Titu.
»Noben normalen človek mi ne more in ne sme zameriti mojih besed. Predvsem zato, ker sem to obdobje dejansko živela. Ta človek je vedno želel, da sem ob njem – in da se razumemo, nisem bila edina. Združeval je ljudi. Bila bi nihče, če bi preprosto pljunila na vse v svojem življenju, vključno s tem delom,« je bila jasna.
Ples s Tuđmanom
Razkrila je tudi anekdoto s Franjem Tuđmanom, ki ga je nekoč vprašala: »Gospod predsednik, zakaj se ne smejete pogosteje? Tako čedni ste, ko se smejete.« Ob tem se je spomnila tudi njegovega povabila na ples, ki ji je ostalo v lepem spominu.
Za konec je sporočila, da nima občutka neizpolnjenosti in da jo je skozi življenje vodila ljubezen do ljudi in glasbe. »Ljubezen bo trajala, dokler bo trajala pesem. Ko se bo pesem ustavila, bom odšla tudi jaz,« je sklenila Tereza Kesovija.